O snemanju na bolj ali manj javnem mestu

O snemanju na javnem mestu

(c) 2013, Darko Bulat

Te dni je medijsko sceno in srenjo, a tudi politike, tako "leve" kot "desne" razvnela zgodba o (slikovnem) snemanju politikov oz. ministrov z galerije Državnega zbora. Zadeva morda niti ne bi bila tako odmevna, če snemalcu (povejmo odkrito "paparacu") Janiju Božiču ne bi najprej ukinili akreditacije, potem ga tudi ovadili zaradi kaznivega dejanj kršitve tajnosti občil.

Uvodoma povem, da ta tekst ni pravno mnenje, da ni nastal zaradi opravičevanja početja konkretnega forografa, kakor tudi ne, da bi ga kdorkoli lahko citiral ali navajal v morebitnem sodnem postopku. Gre za razmišljanje, ki so ga sodbudili različni komentarji v smislu "a potem je v redu, da ti kdo kuka skozi okno spalnice in te snema" ali "ja, a potem nihče naj nima zasebnosti", in podobni.

Zato bo ta tekst kratek, ker se osredotoča le na nekaj dejstev:

1. Državni zbor ni nudistična plaža, ni javno stranišče, ni zasebna spalnica in ni stanovanje slehernika, ki ima ali nima zaves. O tem ali je v prostorih DZ dovoljeno snemanje in kakšno snemanje bo zagotovo svojo besedo povedalo pristojno sodišče. V tem smislu bo zagotovo opredililo tudi t.i. "pričakovanje zasebnosti" v konkretnem primeru.

2. Predsednica vlade Alenka Bratušek in minister Roman Jakič nista katerikoli Janez, Franc, Jože ali Micka. Sta najbolj izpostavljena političarka ta hip, ter (tudi zaradi lastne t.i. mirovniško naravnane preteklosti) zelo izpostavljen minister za obrambo. Njuno početje na javnem mestu, ali celo pojavljanje na zasebnih krajih in kaj šele na javnem mestu izzovejo pozornost. Vsakič. In javne osebnosti vedo, da bo vsaka njihova poteza opažena, pa če gre za nerodno prekrižane noge, garderobo, dolžino krila, izpihovanje nosu po nogometaško ali njegovo vrtanje, ko to drugi lahko vidijo. O tem koliko javne osebnosti lahko pričakujejo, da bo kdo prizanesljiv ali neprizanesljiv do njihovega početja kdaj drugič...

3. Vsebina posnetih komunikacij ni bil privat čvek niti ne dopisovanje z družinskimi člani. V enem primeru je šlo za vabilo enega politika drugemu na proslavljanje imenovanja, v drugem primeru za nasvete ali kar navodila o tem kako naj novoimenovani funkcionar ravna v zvezi z določenimi kadri. Nobeno izmed teh sporočil bi bilo opremljeno z oznako tajnosti, čeprav bi si jo morda slednje, po neki laični presoji, celo zaslužila.

Ravno vsebina komunikacije je morda še najbolj pomembna, saj je malo verjetno, da so fotografi snemali le takrat. Bolj verjetno je, da je do javnosti prišlo tisto za kar je nekdo domneval, da utegne zanimati širše občinstvo. Zmagovalna gostija (še posebej, če je na račun davkoplačevalcev) ali kadrovanje po kriteriju naši-vaši je zagotovo nekaj kar je zanimivo za javnost.