torek, 5. februar 2013

Članek o Internetu iz leta 1991

Članek o Internetu iz leta 1991

(c) 2013, Darko Bulat


Vsebina današnje objave je nekoliko nenavadna, saj je iz preteklosti. Dober kolega Dalibor Cerar mi je iz lastne arhive poslal pričujoči tekst, ki je sicer bil objavljen v novemberski številki leta 1991 računalniškega časopisa "Monitor". Ta objava je celo zabeležena v COBISS-u kot prva v kateri je Internet sploh omenjen (jaz zgodnejše objave nisem našel).

Fajl v katerem je bil izvirni tekst je *.ARJ in je v bistvu datoteka, ki sem jo poslal na "Monitor" za objavo. Datumi datotek so 11.8.1991 in so krepko pred prvo internetno povezavo v Sloveniji, ki je bila vzpostavljena na IJS šele novembra istega leta (pri vzpostavitvi katere sem osebno sodeloval kljub kasnejšem zamolčanju, celo zanikanju s strani ga. Borke Jerman Blažič, ki je bila vodja laboratorija v katerem je ta povezava bila dejansko vzpostavljena).

To niti ne preseneča, glede na to, da sem prvo internetno povezavo v nekdanji Jugoslaviji naredil že leta 1990 na Inštitutu "Ruđer Bošković" kjer sem še bil zaposlen tudi v času nastajanja tistega prispevka za "Monitor". Za to pionirsko delo sem bil kasneje prepoznan s strani hrvaške akademske in raziskovalne mreže CARNET kot "prvi internaut". Dovolj samoreklame, nazaj h članku.

Članek se danes bere nekoliko nenavadno, saj takrat ni bilo ne duha ne sluha o WWW-u oz. o "spletu", kot to danes prevajamo (morda le na CERNu, a do nas zadeva takrat še ni prišla). Pri prevajanju v slovenščino mi je pomagala moja tedanja soproga pok. Andrea Maja Fajdiga Bulat.

Če so kakršna koli odstopanja med pričujoćim tekstom in tistim, ki je bil dejansko objavljen so ta odstopanja nastala tekom uredniških obdelav oziroma lektoriranja na "Monitorju".


Komentarji, kakopak, zaželjeni.

Prijetno branje.

Darko Bulat

--11.8.1991 --

                    Pot skozi Internet mrežo
            Darko Bulat in Andrea Maja Fajdiga-Bulat


     Za popotovanje  po ameriški  in svetovni računalniški mreži
Internet v  bistvu  ne  potrebujemo  mnogo.  V  najbolj  ugodnem
primeru, ko imamo doma vso potrebno opremo, se nam ni treba niti
za centimeter  premakniti iz  stanovanja. Namesto da na bližnjem
BBS-u "snemamo"  najnovejše datoteke  in programe, se napotimo v
računalniško omrežje,  preko  katerega  se  lahko  pogovorimo  s
tisoči  kolegov   ali  posnamemo  na  desetine  gigabitov  vsega
mogočega softvera, pa naj ga potrebujemo ali ne. Vse, kar moramo
vedeti za  to potovanje, so odgovori na nekaj osnovnih vprašanj.


     Kaj je Internet?

     Dobro vemo,  da se  računalniki najhitreje razvijajo v ZDA.
Ta  razvoj   je   spremljal   vsporedni   razvoj   računalniških
komunikacij. Hitrim  računalnikom so sledile hitre komunikacije.
Še hitrejše  računalnike je  bilo potrebno povezati med seboj na
še boljši  in hitrejši način in tako je skozi razne raziskovalne
projekte v  ZDA nastalo  nekaj večjih računalniških mrež. Od le-
teh so najbolj znane ARPANET, CSNET in NSFNET. Poleg teh velikih
mrež, ki  med seboj  vežejo računalnike z enega in drugega konca
severnoameriške celine,  je istočasno  nastalo  ogromno  manjših
mrež, ki  ponavadi povezujejo  računalnike nekaj  zveznih držav,
nekaj bližnjih  univerz ali  drugih ustanov.  Internet je skupek
vseh teh  mrež, ki se med seboj razlikujejo tako po hitrostih, s
katerimi  lahko   po  njih   prenašamo  podatke,   kot  tudi  po
uporabljenih tehnologijah.  Vendar prav vsaka računalniška mreža
v ZDA  ni del  Interneta. Ker  je prva  računalniška mreža v ZDA
ARPANET uporabljala  posebno vrsto  komunikacijskih programov in
protokolov TCP/IP,  so  le-ti  zaradi  najbolj  pogoste  uporabe
postali standardni in so skupni vsem mrežam v Internetu. Ob tem,
kakšni so  programi  TCP/IP  (Transmission  Control  Protocol  /
Internet Protocol),  se tukaj  ne bomo  zadrževali, saj je to za
naše  potovanje   povsem  nebistveno.  Komunikacijske  protokole
skupaj  s   fizičnim   delom   računalniške   mreže   si   lahko
predstavljamo kot  autoceste z  mnogo  križišči,  signalizacijo,
avtomobili in  kamioni, med  vozili pa  smo tudi  mi,  ki  se  s
tovorom ali brez njega prebijamo po cesti. Prednost računalniške
ceste pred  običajno je  v tem,  da se po njej potuje z enega na
drugi konec sveta skoraj s svetlobno hitrostjo.


     In zakaj prav Internet?

     Internet je daleč največja pa tudi najzanimivejša med vsemi
svetovnimi   računalniškimi    mrežami.   Morda    zveni   malce
prepotentno, vendar  je Robert  Tappan  Morris  poleg  milionske
dolarske škode  leta 1986,  ko  je  s  svojim  programom  nehote
blokiral  več   kot  6000   večjih  in  manjših  računalnikov  v
Internetu, povzročil  tudi mnogo  hude krvi. Vsa komunikacija na
mreži je  bila namreč  prekinjena za  nekaj  dni,  vsa  privatna
pošta, odgovori  na razna  vprašanja po  konferencah,  programi,
datoteke so  obstali. Pravi  računalniški zasvojenci take izpade
zelo slabo  prenašajo, saj se lahko preko mreže mnogo ceneje kot
po telefonu  pogovorijo s  kolegi na  drugih  računalnikih,  ter
mnogo hitreje kot po pošti prenesejo pomembne podatke. Za tiste,
ki delajo  na univerzah  in podobnih  neprofitnih ustanovah,  je
Internet celo brezplačen.
     Internet je  kot medij  za prenos podatkov določen s svojim
prepustnim obsegom,  ali drugače  povedano, s količino podatkov,
ki gre  lahko brez  zastoja skozi  mrežo  v  časovni  enoti.  Na
najhitrejših delih  Interneta je prepustni obseg 100 megabitov v
sekundi. Ker  se promet na Internetu iz dneva v dan povečuje, se
le-ta seveda  vseskozi  razvija,  že  sedaj  pa  je  daleč  pred
evropskimi mrežami.  Najhitrejše linije  v Evropi, ki povezujejo
nekaj večjih  centrov, kot  je naprimer švicarski CERN, se lahko
pohvalijo  z  prepustnim  obsegom  približno  dveh  megabitov  v
sekundi. V  Sloveniji za sedaj nimamo hitrejše mednarodne linije
od pravkar  postavljene zveze med Ljubljano in Dunajem, ki zmore
celih 64 kilobitov v sekundi.


     Kako v Internet?

     Mi smo tukaj, Internet pa je v Ameriki. Kakšno korist potem
sploh lahko imamo od njega? Tudi v Evropi je nekaj računalnikov,
ki so  povezani na  Internet. Ker  pa v  Jugoslaviji ni nobenega
računalnika, ki  bi bil  kvalitetno po  vseh pravilih  povezan v
Internet, lahko  do njega  pridemo le po ovinkih. Lahko direktno
po telefonu  pokličemo katerega izmed javnih in brezplačnih UNIX
računalnikov v  ZDA, ki  so seveda povezani v Internet. Ta način
je razumljivo zelo drag. Lahko tudi poizkusimo priti do katerega
izmed evropskih  Internet računalnikov. Vendar je žalostno, toda
resnično, da  je stanje v Evropi, vsaj kar se računalniških mrež
tiče, mnogo  slabše kot v ZDA. Javnih Internet računalnikov tako
na   stari   celini   ni,   politična   razdeljenost,   različne
tehnologije, mnogo  administracije in  podobno pa je povzročilo,
da v  Zahodni Evropi  obstaja  pragozd  različnih  ražunalniških
mrež, ki  imajo manjše prepustne obsege, povezujejo v najboljšem
primeru le  nekaj držav,  so pa zato precej dražje od ameriških.
Sicer  obstajajo   tendence,  da   se  bo   v   teku   evropskih
integracijskih procesov stvar le obrnila na bolje. V enem od teh
povezovalnih   projektov   (EVREKA-COSINE   projekt)   je   celo
Jugoslavija, oziroma  organizacija YUNAC  (Yugoslav Network  for
Academic Community), ki ima sedišče v Ljubljani. Vendar pa bo do
takrat, ko bodo tudi večji računalniki naših univerz, institutov
in podjetij  v Internetu,  po Ljubljanici steklo še precej vode.
In do tedaj se bodo potencialni uporabniki morali pač znajti.


     Kaj Internet nudi?

     Predvsem je najprej treba vedeti, kakšni so računalniki, ki
so povezani v Internet. Po imenih Internet domen (področij) EDU,
COM, MIL,  GOV, NET lahko takoj sklepamo, da so v mrežo povezani
tako  računalniki  izobraževalnih  ustanov,  pred  vsem  šolski,
univerzitetni in  inštitutski računalniki,  kot tudi računalniki
podjetij, kot so DEC, Apple, Hewlett Packard, Texas Instruments,
pa tudi mnogih podjetij, ki se sicer ne ukvarjajo z računalniki,
temveč uporabljajo  mrežo za kontakt s strankami. Veliko skupino
uporabnikov  Interneta   tvorijo  računalniki,  ki  so  v  lasti
ameriških  oboroženih   sil  ter   obrambnega  ministerstva.  To
ministerstvo ima  tudi največ  zaslug za  to, da  se je Internet
sploh razvil  do sedanjega  obsega, saj  so  se  prve  raziskave
vezane za  razvoj  računalniških  mrež  začele  prav  s  pomočjo
ameriškega  obrambnega   ministerstva  in  njegove  agencije  za
napredne raziskave.  Zadnjo veliko  skupino v  Internetu tvorijo
računalniki ameriške  javne administracije  ter vladnih ustanov.
NET  domena  je  posebna  domena,  ki  služi  predvsem  povezavi
Interneta z  drugimi mrežami,  se pravi  da se  v njej  nahajajo
računalniki, ki  so istočasno  še v  kaki drugi  mreži, naprimer
BITNET-u.
     Čeprav na  prvi pogled  izgleda vsaka  od skupin  Interneta
zelo vase  zaprta, temu  ni tako.  Za ilustracijo omenimo, da se
eden od  računalnikov s  največ programi, ki so v javni lasti (v
nadaljevanju FTP  lokacija), nahaja v MIL domeni. Za programe na
računalniku voluntersko  skrbijo ljudje,  ki so v vojni ustanovi
zaposleni  na   povsem  drugačnih  nalogah.  Nasploh  je  prenos
programov in  datotek s  pomočjo  FTP  programa  (File  Transfer
Program) najbolj  popularna storitev  na Internetu.  Vsak  mesec
namreč izide spisek lokacij, s katerih lahko delamo FTP (pri nas
je le-temu  najbolj podoben  spisek vseh  BBS-ov). Poleg vsakega
FTP računalnika  je komentar,  kateri  najbolj zanimivi programi
so na  tej  lokaciji.  Ker  se  za  vsak  računalnik/operacijski
sistem, pa naj bo to UNIX, VAX/VMS, MS DOS, Amiga, Macintosh ali
celo stari  CP/M (noben  star program se ne briše), na Internetu
nahaja  na   stotine  gigabitov  datotek,  ima  lahko  posamezna
lokacija največ  nekaj odstotkov  vsega.   FTP lokacija ponavadi
obstaja na  nekem mestu  zaradi nekega  razloga; naj bo to velik
univerzitetni  računalnik,   ali  pa   se   tam   nahaja   avtor
priljubljenega programskega  paketa, ali pa se tam dela na kakem
projektu. Tisti,  ki imajo megabite prostora na diskih viška, si
dovolijo 'razkošje'  zbiranja programov tudi za druge uporabnike
mreže. Čeprav  je računalniška mreža tako projektirana, da lahko
preko ene  žice naenkrat nekaj deset uporabnikov prenaša podatke
ali pa  dela  kaj  drugega,  je  seveda  zelo  koristno,  da  se
popularni programi nahajajo na večih lokacijah v svetu.
     Poleg  prenašanja   datotek  Internet   nudi  tudi  možnost
sodelovanja v  USENET konferencah,  čeprav  je  za  to  potreben
poseben  program   NEWS,  ki  se  ne  nahaja  na  vseh  Internet
računalnikih. Ker  pa je  to javni  program, ga lahko brez težav
instaliramo. O USENET konferencah obstaja nekaj debelih knjig. S
pomočjo  katere  od  njih  se  je  začetniku  lažje  znajti  med
stotinami  raznih  konferenc  in  diskusijskih  grup,  ki  lahko
obsegajo ljudi iz celega sveta ali pa samo ene ustanove, z vsemi
vmesnimi stopnjami  med tema  ekstremoma. Uporabniku  seveda  ni
treba nikamor  po te  'novice', ki se v teku dne naberejo kar na
njegovem računalniku.  Prebere jih  s pomočjo  ukaza "rn"  (read
news), odgovor  ali vprašanje,  ki ga  eventuelno napiše,  pa se
avtomatsko pošje  na vse  računalnike, ki  so naročeni  na  dano
konferenco ali  diskusijo. Zaradi  obsežnosti USENET konferenc -
vsaka ima   vsaj  nekaj deset  megabitov  spročil  dnevno  -  je
običajno posamezen računalnik naročen le na manjši del le-teh.


     Kako se uporablja Internet?

     Na Internet  lahko povežemo   skoraj  vsak tip računalnika.
Seveda je  v mreži največ večjih računalnikov, večinoma pod UNIX
operacijskim sistemom, ter strojev, ki so pod VAX/VMS ali IBM/VM
operacijskim sistemom.  Vendar so  na Internet povezani tudi IBM
PC-ji, Macintoshi,  Amige in  celo Atari  ST-ji. Le-ti  se lahko
povežejo le  kot računalnik  z enim  samim uporabnikom,  zato je
obseg storitev  na njih  manjši. V  vsakem primeru  lahko tudi z
majhnega računalnika uporabljamo FTP storitev.
     Predpostavimo, da  smo nekako  prišli do računalnika, ki je
na ustrezen  način povezan  v Internet mrežo. Za vsako storitev,
ki jo  mreža nudi,  je ponavadi  dovolj vtipkati  ustrezen ukaz.
Elektronsko   pošto    nekomu,   čigar    naslov    je    recimo
"darko@dimsun.cellb.bcm.tmc.edu",   bomo    poslali   tako,   da
enostavno vtipkamo  "mail darko@dimsun.cellb.bcm.tmc.edu". Zatem
bomo  v   nekem  vrstičnem  ali  zaslonskem  editorju  sestavili
sporočilo, ki  ga bo  sistem takoj   poslal  naslovniku. Ker  je
Internet zelo  hitra mreža,  bo sporočilo  že čez  nekaj  sekund
prišlo tja,  kamor je  bilo namenjeno, in naš korespondent ga bo
lahko takoj prebral, seveda če bo tedaj delal na računalniku. Če
nas zanima,  ali  je  naš  korespondent  ta  hip  priključen  na
računalnik, moramo  le pokazati  s prstom nanj. Ko vtipkamo ukaz
"finger  <uporabnik>",   kjer  je  <uporabnik>  naslov,  podoben
tistemu zgoraj,  naš računalnik pošlje ustrezen klic oddaljenemu
računalniku in  nam v  odgovoru javi,  če je  <uporabnik>  sedaj
prisoten, če  ni, kdaj  je bil  zadnjič na  računalniku,  koliko
neprebranih sporočil  ima in  njegov kratek  rezime,seveda le  v
primeru, da  se je  ta uporabnik  potrudil  in  ga  napisal.  Če
ugotovimo, da  je naš  korespondent  na  računalniku,  ga  lahko
povabimo na razgovor z ukazom "talk <uporabnik>". Ekran se bo na
sredini razdelil na dva dela, in če naš prijatelj sprejme poziv,
se lahko  začnemo pogovarjati.  Še enkrat  bi radi poudarili, da
tak interaktivni  pogovor povsem  lepo deluje  tako na  razdalji
nekaj kilometrov, ko smo povezani v kaki lokalni mreži, kot tudi
v primeru interkontinentalne zveze (če smo mi na nekem evropskem
Internet računalniku,  sogovornik pa  je recimo nekje na zahodni
obali ZDA).
     Če želimo  delati na  nekem  Internet  računalniku,  moramo
najprej poskrbeti  za to,  da na njem dobimo pravico do pristopa
(uporabniško ime  in geslo).  Če imamo  pravico do dela na večih
računalnikih v  Internetu,  lahko  enostavno  z  ukazom  "telnet
<računalnik>" sedlamo  z enega na drugega. <Računalnik> je lahko
katerikoli regularni  Internet naslov.  Od trenutka, ko smo se s
pomočjo "telnet"  ukaza priključili na oddaljen stroj, delamo na
njem, kot  da bi  se direktno,  recimo preko modema in telefona,
priklopili nanj. Seveda je direktna opcija veliko dražja.
     Ena izmed  najvažnejših storitev  na  Internetu  je  prenos
datotek. Programe  prenašamo z  ukazom  "ftp  <računalnik>".  Po
vzpostavitvi  zveze   z  oddaljenim   računalnikom   se   moramo
predstaviti tako kot pri uporabi ukaza "telnet", vendar pa je na
Internetu ogromno  računalnikov, ki  vsakomur dovoljujejo prenos
programov v  javni lasti.  Na njih se predstavimo z uporabniškim
imenom  'anonymous',   geslo  pa  je  lahko  karkoli.  Posamezni
računalniki včasih  zahtevajo kot  geslo 'guest',  vendar to  ni
tako bistveno. Po prihodu na računalnik kot 'anonymous' imamo na
raspolago  nekaj   ukazov  za  prenos  datotek,  od  katerih  so
najpomembnejši 'dir',  'cd', 'ascii',  'binary', 'get', 'put' in
'quit'. Ukaz  'dir' nam  izpiše vse datoteke, ki so na razpolago
na nekem  direktoriju, s  'cd' pa  se selimo  z  direktorija  na
direktorij.  Ker   je  na   Internetu  mnogo   povsem  različnih
računalnikov,  je   bilo  nujno  zagotoviti  pravilno  pretvorbo
formatov tekstualnih  datotek, ter  v primeru,  ko želimo  čiste
podatke, zagotoviti  prenos podatkov brez sprememb. Temu služita
ukaza 'ascii'  in 'binary'.  'Get' in  'put' sta  le  dva  možna
ukaza, s  katerima iniciramo prenos podatkov, medtem ko s 'quit'
seveda zaključimo  z delom  na računalniku.  Če zanemarimo nekaj
majhnih razlik,  imajo vsi  računalniki zelo  podobne, takorekoč
iste FTP ukaze.

     S tem,  ko kombiniramo  sodelovanje v Internet konferencah,
iskanje in  razgovor z ljudmi na mreži, pošiljanje in prejemanje
sporočil, ter  na koncu  izmenjavo datotek,  se  lahko  resnično
počutimo, kot  da smo  na potovanju daleč od doma. In še več kot
le to.  Med razgovorom  z mnogimi  ljudmi širom  po  svetu  bomo
otkrili, da  so  ljudje  povsod  isti,  in  da  se  veliko  njih
navdušuje nad  istimi ali  podobnimi  stvarmi  kot  mi,  kar  je
sigurno zagotovilo, da bodo nekega dne, ko bo Internet prišel do
naših  krajev,   naše  FTP   lokacije  prav  tako  obiskane  kot
katerikoli drugje po svetu.

"SAS: Who dares wins" - NL edition

 "SAS: Who dares wins" - NL edition as seen from the truck driver's cabin (c) 2021, Darko Bulat      (On how I participated in...