O vladanju strahom (strahovladi)

O vladanju strahom (strahovladi)

(c) 2013, Darko Bulat

Današnji zapis bo sorazmerno kratek, saj je spodbujen z dogodkom, ki sem mu bil priča po golem naključju. Sprehodil sem se, namreč, po ljubljanskem Trgu Republike danes v soboto 19.10.2013 in zasledil nekoliko več policije, kot jo je sicer.

Takoj sem pomislil, da gre za pripravo na (zopet) nekakšne demonstracije. In res, ko sem se vračal po isti poti kakšno uro kasneje se je že na križišču Šubičeve s Slovensko slišalo glasno govorjenje iz razglasa. Torej je očitno potekal nekakšen javni shod. In kakšen!

En sam govorec je bil in on je hkrati bil en sam demonstrant. Ozvočenje je sicer bilo močno, ampak to ni spremenilo dejstva, da je bil sam. Da je sam bral pozive h demokraciji, odpravi blokad v sistemu in še kar je bilo podobnih reči. Celo takšne zahteve, pod katere bi se  mirno lahko podpisal tudi sam.

A je bil sam. Če odštejemo cca 20 policistov (to je moja groba ocena, štel jih res nisem), ki so bili razporejeni po trgu dva po dva. Pa (vsaj) dve policijski "marici". A so na trgu bili prisotni, približno pri spomeniku revoluciji (takoj zraven ugasnjenega "večnega ognja", na stopnicah) tudi "skini". Šest mladcev, v črnih jaknah, nekateri s pobritimi glavami.

Ustavil sem se zraven njih, češ slikal spomenik in jih obenem opazoval. Vsi v svojih dvajsetih letih, še raje mlajši od tega. Mladostniško razposajeni, a se zdi, da so pozorno poslušali tistega osamelega demonstranta in bojevnika za demokracijo, saj so na skoraj vsak njegov stavek kaj pokomentirali in to v glavnem negativno.

Čez čas sem jim pristopil in vseh šest zaobjel s pogledom in jih vprašal "mladeniči, kaj pravite, si želite demokracije?"... Mislim, da sem jih nekoliko presenetil. En je odgovoril "Ne, mi smo 'skini", mi smo za nacional-socializem". Drugi se je zasmejal, v resnici so se vsi po malem hihetali. En je pristavil, da se on prvi "le heca", kakopak, ni se hecal. In sem to tudi povedal "da se tisti najbrž ne heca". In mi je "tisti" pritrdil. Saj je v takšnih družbah vedno tako, eni se hecajo, eni se ne hecajo, eni mislijo, da gre za hec, eni, da gre "zares". In jih nekdo krmili. Nekdo..

To je tudi poanta tega zapisa.

Nekdo je tem mladcem povedal, da bo shod. In naj pridejo. Takšni mladci ne dežurajo na TR in nimajo urnika nastavljenega tako, da so vsako soboto tam. Bili so očitno tam, ker jih je nekdo tja napotil. Tako kot tudi policija.

In, če je policija "uradna" so tile mladci "neuradni". Česar policija uradno ne sme tile mladci z veseljem počno. Za hec ali zares.

Strahovlada je vladavina skozi strah. Upam, da je današnji osameli demonstrant mirno opravil svoje in mirno šel domov. Sem pa od danes prepričan, da nekje nekdo pošilja mlade "ki si za hec želijo nacional-socializem" in ta nekdo je hkrati povezan s policijo.

For the record.

"NE" davku na nepremičnine!

"NE" davku na nepremičnine!

 (c) 2013, Darko Bulat

Spoštovani, če vas skrbi napovedani davek na nepremičnine si preberite naslednji tekst. Če vas ne skrbi pa bi vas še kako moral zaskrbeti, ker bo ta davek udaril prav po vseh, po lastnikih nepremičnin, najemnikih (posredno preko zvišanja najemnin), po podjetnikih, gospodarstvu in delavcih katerih plače bodo na udaru iz dveh strani, javnem sektorju (bolnišnicah, šolah, neprofitnih ustanovah), kmečkih gospodinjstvih, cerkvi, lastnikih gozdov in pašnikov, ki so morda spremenjeni v zazidljiva zemljišča, celo po gasilcih, ki dan za dnem prostovoljno gasijo požare in rešujejo življenja in imetje. Ta davek prihaja v času najhujše gospodarske krize od osamosvojitve naprej, zagotovo pa od vstopa Slovenije v EU in po prevzemu skupne valute EVRO.

Predstavljajte si nekaj naslednji scenarijev:

1. V stanovanju imate najemnika. Plačuje vam najemnino kolikor toliko redno in z njim nimate problemov vi in tudi on ne z vami. Zgledno sodelujete in vse rešujete z medsebojnim dogovorom. Potem se naenkrat na vratih vašemu najemniku prikaže lokalni nasilnež, ki od najemnika zahteva mesečno zase toliko denarja kolikor ga le-ta plačuje že najemodajalcu. Imate problem in vi in vaš najemnik. Slednji tega sploh ne zmore plačevati, saj je kriza in že sedaj maksimalno ekonomizira svoje stroške. Toda imate problem tudi vi. Vam najemnik lahko v hipu uide, ampak se vi ne morete znebiti lokalnega nasilneža, ki bo tak reket zahteval tudi od vsakega naslednjega najemnika. Vi lahko suvereno odločate o višini najemnine, toda nasilnež se bo vsakič znova vrnil z novimi zahtevami, ki ne bodo nikoli manjše, le večje.

Tak scenarij opisuje odnos med lokalno skupnostjo (kot neke vrste najemodajalcem), ki je tradicionalno in povsod tista, ki je upravičena do dajatve zaradi nepremičnine (v Sloveniji je to nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč), ter lastnikom oz. uporabnikom nepremičnine (kot neke vrste najemnikom). Jasno je, da je nasilnež v tem scenariju država, ki brutalno vstopa v ta odnos lokalnega značaja in si zaradi lastnih potreb skuša postreči tam kjer meni, da denar morda še je. Toda zadnjih dvajset let te država dokazala kako nesposobna je izterjati že obstoječe davke. Ravno to je pognalo apetite države kvišku po vedno novih davkih.

Toda pozor, višati davke v državi katere prebivalci smo, po Forbesu, že sedaj med najbolj, če ne najbolj obdavčenimi in to početi v času gospodarske krize, to lahko pade na misel le nekom, ki enega samega centa ni zaslužil na trgu ali s kako dejavnostjo, ki ni financirana iz kake prisilne dajatve ali iz kakega paradavka.

2. Imate bančno vlogo na banki. Potem po tihem pride nek zakon po katerem se obdavčijo bančne vloge. Ne obresti, temveč glavnica. Ugotovite, da od tistih 100.000€ ki ste jih privarčevali za hude čase naenkrat manjka 0,5%, oz. 500 €. Je že res, da ste nekje slišali za ta zakon, a se niste prav najbolj zavzeli, vrhu vsega ste bili mnenja, da »bo že kako«. Ko zdaj pomislite se vam ne zdi prav, da je nekdo posegel po vašem denarju, saj gre vendar za vaš denar, za denar, ki ga potrebujete za hude čase in bi, če bi se zavzeli prej, nasprotovali tistemu zakonu, ali pa vsaj še pravočasno umaknil denar nekam na varno.

No, pomislite, da boste nekaj že dobili od obresti, a tudi na obresti plačujete davek, kar v resnici pomeni, da je država z obdavčitvijo glavnce dejansko bistveno spremenila donosnost vaše bančne vloge.

Drugi scenarij opiše povprečni odnos do napovedanega davka. Marsikdo misli, da »bo že kako«. Pa ne bo. Ta davek, tako kot je zastavljen, bo izrazito hud in bo imel izrazito negativne posledice. Ne gre le za npr. 500 €, gre za brutalni (kakopak tudi neustavni) poseg v zasebno lastnino in je plazeča se nacionalizacija. Kakršen koli »krizni davek«, če bi bil le nujen in sorazmeren, je boljši od posega v zasebno lastnino kot ga predvideva napovedani davek.

V Sloveniji ima zelo veliko fizičnih ima lastno nepremičnino. Ni to zasluga zgolj t.i. jazbinškovega zakona, ki je omogočil lastništvo nepremičnin tudi tistim, ki si jih objektivno ne morejo niti privoščiti, že zaradi tega ne, ker ne zmorejo rednega ali vsaj nujnega vzdrževanja le-te. Tudi zato so nekatere nepremičnine v dokaj slabem stanju. Množično lastništvo je poglavitna posledica socializma iz katerega smo formalno »ušli« pred komaj nekaj več kot dvajset leti. V socializmu namreč ni bilo mogoče investirati v zasebna podjetja. Največ kar se je razvijalo je bilo obrtništvo, a tudi to ni bilo brez tveganj, saj je bila rast mogoča le do 10 zaposlenih. V odsotnosti drugih oblik investiranja je prebivalstvo v glavnem vlagalo svoje prihranke v zidovje, bodisi domačih hiš ali vikendov.

Ravno obstoječa struktura lastništva nepremičnin je tista, ki zagotavlja da bo davek na nepremičnine »udaril« zelo na široko, udaril pa bo izrazito močno, pri čemer je že sedaj nujno vse moči uporabiti zato, da do tega davka niti ne pride, če bo le bistveno višji od  NUSZ.

Še najboljši bi bil »zakon o davku na nepremičnine«, ki bi zgolj preimenoval NUSZ v davek, vse ostalo pa ostane enako, zlasti upravičenec, to je lokalna skupnost, ter način in višina kako se davek izračuna.

3. Imate hišo velikosti 200 kvadratnih metrov. En dan se zbudite in ugotovite, da manjka en vogal hiše, približne velikosti 1-krat-1 meter. Manjka. Ni ga več. Hiša je zdaj manjša. Če hočete nazaj ta vogal ga morate narediti znova, to pa ni ravno poceni. Zagotovo ne morete tega narediti takoj, oz. denar za to zaslužiti čez noč, nekje ga morate dobiti, upadem da vam ne bo potrebno najeti kredita, pa čeprav vse kaže na to.

Tretji scenarij je tisto kar se bo na videz zgodilo. Država si bo odrezala okrog 0,5% (nekje manj, nekje več, pri poslovnih nepremičninah dosti več) hiše, oziroma jo bo sicer pustila, bo pa prisilno vzela vrednost, ki ustreza vrednosti tistega kvadratnega metra hiše. Ampak pozor, ne po neki amortizirani vrednosti, pač pa po »posplošeni tržni vrednosti«. Kaj pomeni »posplošena tržna vrednost« za hiše, ki niso na prodaj vedo le tisti, ki so delali povsem nesprejemljivo »množično vrednotenje nepremičnin«. Nekatere hiše niso na prodaj. Namestitev »tržne vrednosti« na tujo hišo je popoln poseg v zasebnost. Zagotovo poznamo amortizirano gradbeno vrednost, pa še kakšne druge cenitve in načine kako se pride do teh vrednosti. »Tržna vrednost« je morda zanimiva za trg (pa še to le lastnikom tistih nepremičnin, ki bi jih radi prodali), toda le-to pri nepremičninah bolj kot marsikje postavlja trg, trg in samo trg. Kot, da bi kvalificiranega nepremičninarja vprašali katere tri stvari so pri nepremičnini najbolj pomembne. Lokacija, lokacija in lokacija.

4. Pridete v trgovino kjer navadno kupujete živež in druge nujne potrebščine. Že na vratih opazite, da so obrazi drugih strank v trgovini močno namrgodeni. Pristopite v blagu, ki ga najbolj pogosto kupujete in vas skoraj vrže nazaj. Cena blaga je 10-krat višja od tiste, ki ste jo plačevali doslej. Blago je ostalo enako. Trgovina je tudi enaka, osrednje vzdrževana. Prodajalke so enako namrgodene in slabe volje kot vedno, ker tudi njim ni lahko. Vse je enako le cene so od 2 do 10-krat višje kot dan prej. Vi pa brez tega ne morete živeti. Oziroma drugače povedano, ne morete storiti ničesar, razen, da povsem zamenjate trgovino in vanjo ne stopite nikoli več, vsaj ne kot stranka.

V četrtem scenariju je, kakopak, opisano golo razmerje med obstoječimi dajatvami (NUSZ) in bodočim davkom na nepremičnine. Takšno povišanje davčnega bremena je absurdno čez vse meje. V nekaterih okoljih kjer lokalna skupnost suvereno in po lasti volji ne zaračunava NUSZ bo prišlo sploh do maksimalnega možnega povečanja, ki to okolje lahko pahne znova v nerazvitost. Spomnimo, da lokalna skupnost ravno preko NUSZ kot edinega zakonitega mehanizma lahko spodbudi ali zavre investicije v lokalnem okolju. Ko pa enkrat država pristavi svoj zahtevek bo, kakopak celotna država le še manj konkurenčna, a najhujši udarec konkurenčnosti bo v okoljih kjer je NUSZ nizek ali ga sploh ni.

Tako velikega povečanja davčnega bremena gospodarstvo ne more prenesti brez hudih pretresov in odpuščanj, ter nadaljnjega pritiska na že sedaj nizke plače. Zato je moja trditev, da bo ta davek pritisnil na prav vse sloje prebivalstva pravilna in utemeljena. Nihče ne bo profitiral, na izgubi bomo prav vsi, le, da bo po morebitni vpeljavi tega davka tista nova realnost zaradi katere bo verjetno nemogoče doseči njegovo ukinitev. V Italiji so ga, mimogrede, pred kratkim ukinili.

Tudi nekateri drugi pretresi bodo, saj je veliko nepremičnin praznih, celo povsem normalno praznih. Prazna nepremičnina ni anomalija, kot marsikdo nepoučen poskuša prikazati drugim laikom. Prazna nepremičnina je prazna nepremičnina, je mrtev kapital, ki ne prinaša denarnega toka in je za lastnika že tako hudo breme. Nepremičnine so prazne zaradi tega, ker obstaja več ponudbe kot je povpraševanja po nepremičninah. Obdavčenje nepremičnin le-teh ne bo napolnilo. Le povzročilo bo nadaljnje pretrese na trgu nepremičnin, ki zagotovo ne bodo za nikogar prijetni.

5. Priča ste prisilni izselitvi, deložaciji družine z majhnimi otroci. Vzrok? Neplačani davek državi in država zahteva poplačilo tako, da se hiša zaseže, proda na dražbi in se iz tega poplača davek.

Peti scenarij je realen, da bolj realen ne more biti. Gre za resnično grožnjo, ker davek na nepremičnino je eden izmed davkov, ki ga mora plačati tudi tisti, ki nima nobenih prihodkov, saj se ne obdavči prihodek temveč že akumulirano premoženje. Zaseg nepremičnin in deložacije, če bodo, bodo krute. Mar bomo potem iskali razloge, da zakon vendar ne izvajamo? Mar ni bolje imeti življenske zakone, ki naj služijo ljudem, ne pa, da bodo ljudje žrtve sistema, ki jih trpinči?

Zakon o davku na nepremičnine ne sme biti sprejet. Je izrazit in nesorazmeren poseg v zasebno lastnino in predstavlja najhujši poseg v zasebno lastnino od povojnih nacionalizacij. Že dejstvo, da Vlada želi sprejetje tega zakona po hitrem postopku pomeni, da gre za krizni davek, a se takega sistemskega zakona nikakor ne sme sprejemati pod pritiskom.

O nevtralnosti omrežja

O nevtralnosti omrežja

 On #netneutrality

(c) 2013, Darko Bulat

Z izrazom "net neutrality" (ki se ga aplicira, kakopak, le na internet, ker na drugih omrežjih ta izraz nima pravega pomena) v Sloveniji ni dileme. Opisan je v ZEKom-1 in določba zakona ščiti obstoječe stanje, torej odprt in neutralen značaj interneta. 

Morebitna sprememba s strani EK (o tem utegne kmalu odločati), ki bi to porušila bi omogočila le to, da se iz obstoječih žic in kablov potegne še več denarja (kakopak, od naročnikov in uporabnikov), kar pomeni, da fokus ne bi več bil na gradnji omrežij in na zaračunavanju glede na pasovno širino (in to ne glede na to kakšen promet se prenaša) temveč bi utegnili hitro priti na model kabelskega omrežja, kjer bi naročnik morda imel nek osnovni paket (arbitrarno hiter), če bi pa želel kakšne posebne hitrosti do npr. "premijskih kanalov" (v te je lahko že jutri vključen youtube, soundcloud, wikipedia, ali pa celo google in facebook, sky is the limit) pa bi lahko to bilo zaračunano dodatno.

Nekdo utegne reči "saj jaz tega ne rabim, dejmo kar tako narediti", a je ravno to past. To zagotovo ne pomeni, da bi internet zanj bil cenejši (ali morda celo malenkost bi, kot vaba), bistven je premik v poslovnih modelih, ki bi iz obstoječih žic in obstoječih naročnikov iztisnil več denarja, za prav nič več vsebine. Vsebina se, namreč, na internetu dogaja neodvisno od modela zaračunavanja.

No, če bi svoj pisker (lahko) pristavili tudi veliki proizvajalci vsebin (google, itn..) pa smo itak tam kjer ni muh. V vseh primerih je ravno "net neutrality" oz. nevtralnost omrežja tisto kar omogoča rast interneta, kar preprečuje incestno razmerje med ponudnikom vsebine in ponudnikom dostopa do interneta (slednji še vedno ne sme biti zainteresiran za to kaj počne njegov uporabnik).

Za posladek... Porušitev nevtralnosti interneta podrere tudi koncept odgovornosti (oz. odsotnosti le-te) ponudnika dostopa za vsebino. Zato ne vem, iskreno, od kod pamet (nekaterim?!) ponudnikom, da sploh rinejo v to smer, ki je izrazito tudi v njihovo škodo.

O snemanju na bolj ali manj javnem mestu

O snemanju na javnem mestu

(c) 2013, Darko Bulat

Te dni je medijsko sceno in srenjo, a tudi politike, tako "leve" kot "desne" razvnela zgodba o (slikovnem) snemanju politikov oz. ministrov z galerije Državnega zbora. Zadeva morda niti ne bi bila tako odmevna, če snemalcu (povejmo odkrito "paparacu") Janiju Božiču ne bi najprej ukinili akreditacije, potem ga tudi ovadili zaradi kaznivega dejanj kršitve tajnosti občil.

Uvodoma povem, da ta tekst ni pravno mnenje, da ni nastal zaradi opravičevanja početja konkretnega forografa, kakor tudi ne, da bi ga kdorkoli lahko citiral ali navajal v morebitnem sodnem postopku. Gre za razmišljanje, ki so ga sodbudili različni komentarji v smislu "a potem je v redu, da ti kdo kuka skozi okno spalnice in te snema" ali "ja, a potem nihče naj nima zasebnosti", in podobni.

Zato bo ta tekst kratek, ker se osredotoča le na nekaj dejstev:

1. Državni zbor ni nudistična plaža, ni javno stranišče, ni zasebna spalnica in ni stanovanje slehernika, ki ima ali nima zaves. O tem ali je v prostorih DZ dovoljeno snemanje in kakšno snemanje bo zagotovo svojo besedo povedalo pristojno sodišče. V tem smislu bo zagotovo opredililo tudi t.i. "pričakovanje zasebnosti" v konkretnem primeru.

2. Predsednica vlade Alenka Bratušek in minister Roman Jakič nista katerikoli Janez, Franc, Jože ali Micka. Sta najbolj izpostavljena političarka ta hip, ter (tudi zaradi lastne t.i. mirovniško naravnane preteklosti) zelo izpostavljen minister za obrambo. Njuno početje na javnem mestu, ali celo pojavljanje na zasebnih krajih in kaj šele na javnem mestu izzovejo pozornost. Vsakič. In javne osebnosti vedo, da bo vsaka njihova poteza opažena, pa če gre za nerodno prekrižane noge, garderobo, dolžino krila, izpihovanje nosu po nogometaško ali njegovo vrtanje, ko to drugi lahko vidijo. O tem koliko javne osebnosti lahko pričakujejo, da bo kdo prizanesljiv ali neprizanesljiv do njihovega početja kdaj drugič...

3. Vsebina posnetih komunikacij ni bil privat čvek niti ne dopisovanje z družinskimi člani. V enem primeru je šlo za vabilo enega politika drugemu na proslavljanje imenovanja, v drugem primeru za nasvete ali kar navodila o tem kako naj novoimenovani funkcionar ravna v zvezi z določenimi kadri. Nobeno izmed teh sporočil bi bilo opremljeno z oznako tajnosti, čeprav bi si jo morda slednje, po neki laični presoji, celo zaslužila.

Ravno vsebina komunikacije je morda še najbolj pomembna, saj je malo verjetno, da so fotografi snemali le takrat. Bolj verjetno je, da je do javnosti prišlo tisto za kar je nekdo domneval, da utegne zanimati širše občinstvo. Zmagovalna gostija (še posebej, če je na račun davkoplačevalcev) ali kadrovanje po kriteriju naši-vaši je zagotovo nekaj kar je zanimivo za javnost.

Članek o Internetu iz leta 1991

Članek o Internetu iz leta 1991

(c) 2013, Darko Bulat

Vsebina današnje objave je nekoliko nenavadna, saj je iz preteklosti. Dober kolega Dalibor Cerar mi je iz lastne arhive poslal pričujoči tekst, ki je sicer bil objavljen v novemberski številki leta 1991 računalniškega časopisa "Monitor". Ta objava je celo zabeležena v COBISS-u kot prva v kateri je Internet sploh omenjen (jaz zgodnejše objave nisem našel).

Fajl v katerem je bil izvirni tekst je *.ARJ in je v bistvu datoteka, ki sem jo poslal na "Monitor" za objavo. Datumi datotek so 11.8.1991 in so krepko pred prvo internetno povezavo v Sloveniji, ki je bila vzpostavljena na IJS šele novembra istega leta (pri vzpostavitvi katere sem osebno sodeloval kljub kasnejšem zamolčanju, celo zanikanju s strani ga. Borke Jerman Blažič, ki je bila vodja laboratorija v katerem je ta povezava bila dejansko vzpostavljena).

To niti ne preseneča, glede na to, da sem prvo internetno povezavo v nekdanji Jugoslaviji naredil že leta 1990 na Inštitutu "Ruđer Bošković" kjer sem še bil zaposlen tudi v času nastajanja tistega prispevka za "Monitor". Za to pionirsko delo sem bil kasneje prepoznan s strani hrvaške akademske in raziskovalne mreže CARNET kot "prvi internaut". Dovolj samoreklame, nazaj h članku.

Članek se danes bere nekoliko nenavadno, saj takrat ni bilo ne duha ne sluha o WWW-u oz. o "spletu", kot to danes prevajamo (morda le na CERNu, a do nas zadeva takrat še ni prišla). Pri prevajanju v slovenščino mi je pomagala moja tedanja soproga pok. Andrea Maja Fajdiga Bulat.

Če so kakršna koli odstopanja med pričujoćim tekstom in tistim, ki je bil dejansko objavljen so ta odstopanja nastala tekom uredniških obdelav oziroma lektoriranja na "Monitorju".


Komentarji, kakopak, zaželjeni.

Prijetno branje.

Darko Bulat

--11.8.1991 --

                    Pot skozi Internet mrežo
            Darko Bulat in Andrea Maja Fajdiga-Bulat


     Za popotovanje  po ameriški  in svetovni računalniški mreži
Internet v  bistvu  ne  potrebujemo  mnogo.  V  najbolj  ugodnem
primeru, ko imamo doma vso potrebno opremo, se nam ni treba niti
za centimeter  premakniti iz  stanovanja. Namesto da na bližnjem
BBS-u "snemamo"  najnovejše datoteke  in programe, se napotimo v
računalniško omrežje,  preko  katerega  se  lahko  pogovorimo  s
tisoči  kolegov   ali  posnamemo  na  desetine  gigabitov  vsega
mogočega softvera, pa naj ga potrebujemo ali ne. Vse, kar moramo
vedeti za  to potovanje, so odgovori na nekaj osnovnih vprašanj.


     Kaj je Internet?

     Dobro vemo,  da se  računalniki najhitreje razvijajo v ZDA.
Ta  razvoj   je   spremljal   vsporedni   razvoj   računalniških
komunikacij. Hitrim  računalnikom so sledile hitre komunikacije.
Še hitrejše  računalnike je  bilo potrebno povezati med seboj na
še boljši  in hitrejši način in tako je skozi razne raziskovalne
projekte v  ZDA nastalo  nekaj večjih računalniških mrež. Od le-
teh so najbolj znane ARPANET, CSNET in NSFNET. Poleg teh velikih
mrež, ki  med seboj  vežejo računalnike z enega in drugega konca
severnoameriške celine,  je istočasno  nastalo  ogromno  manjših
mrež, ki  ponavadi povezujejo  računalnike nekaj  zveznih držav,
nekaj bližnjih  univerz ali  drugih ustanov.  Internet je skupek
vseh teh  mrež, ki se med seboj razlikujejo tako po hitrostih, s
katerimi  lahko   po  njih   prenašamo  podatke,   kot  tudi  po
uporabljenih tehnologijah.  Vendar prav vsaka računalniška mreža
v ZDA  ni del  Interneta. Ker  je prva  računalniška mreža v ZDA
ARPANET uporabljala  posebno vrsto  komunikacijskih programov in
protokolov TCP/IP,  so  le-ti  zaradi  najbolj  pogoste  uporabe
postali standardni in so skupni vsem mrežam v Internetu. Ob tem,
kakšni so  programi  TCP/IP  (Transmission  Control  Protocol  /
Internet Protocol),  se tukaj  ne bomo  zadrževali, saj je to za
naše  potovanje   povsem  nebistveno.  Komunikacijske  protokole
skupaj  s   fizičnim   delom   računalniške   mreže   si   lahko
predstavljamo kot  autoceste z  mnogo  križišči,  signalizacijo,
avtomobili in  kamioni, med  vozili pa  smo tudi  mi,  ki  se  s
tovorom ali brez njega prebijamo po cesti. Prednost računalniške
ceste pred  običajno je  v tem,  da se po njej potuje z enega na
drugi konec sveta skoraj s svetlobno hitrostjo.


     In zakaj prav Internet?

     Internet je daleč največja pa tudi najzanimivejša med vsemi
svetovnimi   računalniškimi    mrežami.   Morda    zveni   malce
prepotentno, vendar  je Robert  Tappan  Morris  poleg  milionske
dolarske škode  leta 1986,  ko  je  s  svojim  programom  nehote
blokiral  več   kot  6000   večjih  in  manjših  računalnikov  v
Internetu, povzročil  tudi mnogo  hude krvi. Vsa komunikacija na
mreži je  bila namreč  prekinjena za  nekaj  dni,  vsa  privatna
pošta, odgovori  na razna  vprašanja po  konferencah,  programi,
datoteke so  obstali. Pravi  računalniški zasvojenci take izpade
zelo slabo  prenašajo, saj se lahko preko mreže mnogo ceneje kot
po telefonu  pogovorijo s  kolegi na  drugih  računalnikih,  ter
mnogo hitreje kot po pošti prenesejo pomembne podatke. Za tiste,
ki delajo  na univerzah  in podobnih  neprofitnih ustanovah,  je
Internet celo brezplačen.
     Internet je  kot medij  za prenos podatkov določen s svojim
prepustnim obsegom,  ali drugače  povedano, s količino podatkov,
ki gre  lahko brez  zastoja skozi  mrežo  v  časovni  enoti.  Na
najhitrejših delih  Interneta je prepustni obseg 100 megabitov v
sekundi. Ker  se promet na Internetu iz dneva v dan povečuje, se
le-ta seveda  vseskozi  razvija,  že  sedaj  pa  je  daleč  pred
evropskimi mrežami.  Najhitrejše linije  v Evropi, ki povezujejo
nekaj večjih  centrov, kot  je naprimer švicarski CERN, se lahko
pohvalijo  z  prepustnim  obsegom  približno  dveh  megabitov  v
sekundi. V  Sloveniji za sedaj nimamo hitrejše mednarodne linije
od pravkar  postavljene zveze med Ljubljano in Dunajem, ki zmore
celih 64 kilobitov v sekundi.


     Kako v Internet?

     Mi smo tukaj, Internet pa je v Ameriki. Kakšno korist potem
sploh lahko imamo od njega? Tudi v Evropi je nekaj računalnikov,
ki so  povezani na  Internet. Ker  pa v  Jugoslaviji ni nobenega
računalnika, ki  bi bil  kvalitetno po  vseh pravilih  povezan v
Internet, lahko  do njega  pridemo le po ovinkih. Lahko direktno
po telefonu  pokličemo katerega izmed javnih in brezplačnih UNIX
računalnikov v  ZDA, ki  so seveda povezani v Internet. Ta način
je razumljivo zelo drag. Lahko tudi poizkusimo priti do katerega
izmed evropskih  Internet računalnikov. Vendar je žalostno, toda
resnično, da  je stanje v Evropi, vsaj kar se računalniških mrež
tiče, mnogo  slabše kot v ZDA. Javnih Internet računalnikov tako
na   stari   celini   ni,   politična   razdeljenost,   različne
tehnologije, mnogo  administracije in  podobno pa je povzročilo,
da v  Zahodni Evropi  obstaja  pragozd  različnih  ražunalniških
mrež, ki  imajo manjše prepustne obsege, povezujejo v najboljšem
primeru le  nekaj držav,  so pa zato precej dražje od ameriških.
Sicer  obstajajo   tendence,  da   se  bo   v   teku   evropskih
integracijskih procesov stvar le obrnila na bolje. V enem od teh
povezovalnih   projektov   (EVREKA-COSINE   projekt)   je   celo
Jugoslavija, oziroma  organizacija YUNAC  (Yugoslav Network  for
Academic Community), ki ima sedišče v Ljubljani. Vendar pa bo do
takrat, ko bodo tudi večji računalniki naših univerz, institutov
in podjetij  v Internetu,  po Ljubljanici steklo še precej vode.
In do tedaj se bodo potencialni uporabniki morali pač znajti.


     Kaj Internet nudi?

     Predvsem je najprej treba vedeti, kakšni so računalniki, ki
so povezani v Internet. Po imenih Internet domen (področij) EDU,
COM, MIL,  GOV, NET lahko takoj sklepamo, da so v mrežo povezani
tako  računalniki  izobraževalnih  ustanov,  pred  vsem  šolski,
univerzitetni in  inštitutski računalniki,  kot tudi računalniki
podjetij, kot so DEC, Apple, Hewlett Packard, Texas Instruments,
pa tudi mnogih podjetij, ki se sicer ne ukvarjajo z računalniki,
temveč uporabljajo  mrežo za kontakt s strankami. Veliko skupino
uporabnikov  Interneta   tvorijo  računalniki,  ki  so  v  lasti
ameriških  oboroženih   sil  ter   obrambnega  ministerstva.  To
ministerstvo ima  tudi največ  zaslug za  to, da  se je Internet
sploh razvil  do sedanjega  obsega, saj  so  se  prve  raziskave
vezane za  razvoj  računalniških  mrež  začele  prav  s  pomočjo
ameriškega  obrambnega   ministerstva  in  njegove  agencije  za
napredne raziskave.  Zadnjo veliko  skupino v  Internetu tvorijo
računalniki ameriške  javne administracije  ter vladnih ustanov.
NET  domena  je  posebna  domena,  ki  služi  predvsem  povezavi
Interneta z  drugimi mrežami,  se pravi  da se  v njej  nahajajo
računalniki, ki  so istočasno  še v  kaki drugi  mreži, naprimer
BITNET-u.
     Čeprav na  prvi pogled  izgleda vsaka  od skupin  Interneta
zelo vase  zaprta, temu  ni tako.  Za ilustracijo omenimo, da se
eden od  računalnikov s  največ programi, ki so v javni lasti (v
nadaljevanju FTP  lokacija), nahaja v MIL domeni. Za programe na
računalniku voluntersko  skrbijo ljudje,  ki so v vojni ustanovi
zaposleni  na   povsem  drugačnih  nalogah.  Nasploh  je  prenos
programov in  datotek s  pomočjo  FTP  programa  (File  Transfer
Program) najbolj  popularna storitev  na Internetu.  Vsak  mesec
namreč izide spisek lokacij, s katerih lahko delamo FTP (pri nas
je le-temu  najbolj podoben  spisek vseh  BBS-ov). Poleg vsakega
FTP računalnika  je komentar,  kateri  najbolj zanimivi programi
so na  tej  lokaciji.  Ker  se  za  vsak  računalnik/operacijski
sistem, pa naj bo to UNIX, VAX/VMS, MS DOS, Amiga, Macintosh ali
celo stari  CP/M (noben  star program se ne briše), na Internetu
nahaja  na   stotine  gigabitov  datotek,  ima  lahko  posamezna
lokacija največ  nekaj odstotkov  vsega.   FTP lokacija ponavadi
obstaja na  nekem mestu  zaradi nekega  razloga; naj bo to velik
univerzitetni  računalnik,   ali  pa   se   tam   nahaja   avtor
priljubljenega programskega  paketa, ali pa se tam dela na kakem
projektu. Tisti,  ki imajo megabite prostora na diskih viška, si
dovolijo 'razkošje'  zbiranja programov tudi za druge uporabnike
mreže. Čeprav  je računalniška mreža tako projektirana, da lahko
preko ene  žice naenkrat nekaj deset uporabnikov prenaša podatke
ali pa  dela  kaj  drugega,  je  seveda  zelo  koristno,  da  se
popularni programi nahajajo na večih lokacijah v svetu.
     Poleg  prenašanja   datotek  Internet   nudi  tudi  možnost
sodelovanja v  USENET konferencah,  čeprav  je  za  to  potreben
poseben  program   NEWS,  ki  se  ne  nahaja  na  vseh  Internet
računalnikih. Ker  pa je  to javni  program, ga lahko brez težav
instaliramo. O USENET konferencah obstaja nekaj debelih knjig. S
pomočjo  katere  od  njih  se  je  začetniku  lažje  znajti  med
stotinami  raznih  konferenc  in  diskusijskih  grup,  ki  lahko
obsegajo ljudi iz celega sveta ali pa samo ene ustanove, z vsemi
vmesnimi stopnjami  med tema  ekstremoma. Uporabniku  seveda  ni
treba nikamor  po te  'novice', ki se v teku dne naberejo kar na
njegovem računalniku.  Prebere jih  s pomočjo  ukaza "rn"  (read
news), odgovor  ali vprašanje,  ki ga  eventuelno napiše,  pa se
avtomatsko pošje  na vse  računalnike, ki  so naročeni  na  dano
konferenco ali  diskusijo. Zaradi  obsežnosti USENET konferenc -
vsaka ima   vsaj  nekaj deset  megabitov  spročil  dnevno  -  je
običajno posamezen računalnik naročen le na manjši del le-teh.


     Kako se uporablja Internet?

     Na Internet  lahko povežemo   skoraj  vsak tip računalnika.
Seveda je  v mreži največ večjih računalnikov, večinoma pod UNIX
operacijskim sistemom, ter strojev, ki so pod VAX/VMS ali IBM/VM
operacijskim sistemom.  Vendar so  na Internet povezani tudi IBM
PC-ji, Macintoshi,  Amige in  celo Atari  ST-ji. Le-ti  se lahko
povežejo le  kot računalnik  z enim  samim uporabnikom,  zato je
obseg storitev  na njih  manjši. V  vsakem primeru  lahko tudi z
majhnega računalnika uporabljamo FTP storitev.
     Predpostavimo, da  smo nekako  prišli do računalnika, ki je
na ustrezen  način povezan  v Internet mrežo. Za vsako storitev,
ki jo  mreža nudi,  je ponavadi  dovolj vtipkati  ustrezen ukaz.
Elektronsko   pošto    nekomu,   čigar    naslov    je    recimo
"darko@dimsun.cellb.bcm.tmc.edu",   bomo    poslali   tako,   da
enostavno vtipkamo  "mail darko@dimsun.cellb.bcm.tmc.edu". Zatem
bomo  v   nekem  vrstičnem  ali  zaslonskem  editorju  sestavili
sporočilo, ki  ga bo  sistem takoj   poslal  naslovniku. Ker  je
Internet zelo  hitra mreža,  bo sporočilo  že čez  nekaj  sekund
prišlo tja,  kamor je  bilo namenjeno, in naš korespondent ga bo
lahko takoj prebral, seveda če bo tedaj delal na računalniku. Če
nas zanima,  ali  je  naš  korespondent  ta  hip  priključen  na
računalnik, moramo  le pokazati  s prstom nanj. Ko vtipkamo ukaz
"finger  <uporabnik>",   kjer  je  <uporabnik>  naslov,  podoben
tistemu zgoraj,  naš računalnik pošlje ustrezen klic oddaljenemu
računalniku in  nam v  odgovoru javi,  če je  <uporabnik>  sedaj
prisoten, če  ni, kdaj  je bil  zadnjič na  računalniku,  koliko
neprebranih sporočil  ima in  njegov kratek  rezime,seveda le  v
primeru, da  se je  ta uporabnik  potrudil  in  ga  napisal.  Če
ugotovimo, da  je naš  korespondent  na  računalniku,  ga  lahko
povabimo na razgovor z ukazom "talk <uporabnik>". Ekran se bo na
sredini razdelil na dva dela, in če naš prijatelj sprejme poziv,
se lahko  začnemo pogovarjati.  Še enkrat  bi radi poudarili, da
tak interaktivni  pogovor povsem  lepo deluje  tako na  razdalji
nekaj kilometrov, ko smo povezani v kaki lokalni mreži, kot tudi
v primeru interkontinentalne zveze (če smo mi na nekem evropskem
Internet računalniku,  sogovornik pa  je recimo nekje na zahodni
obali ZDA).
     Če želimo  delati na  nekem  Internet  računalniku,  moramo
najprej poskrbeti  za to,  da na njem dobimo pravico do pristopa
(uporabniško ime  in geslo).  Če imamo  pravico do dela na večih
računalnikih v  Internetu,  lahko  enostavno  z  ukazom  "telnet
<računalnik>" sedlamo  z enega na drugega. <Računalnik> je lahko
katerikoli regularni  Internet naslov.  Od trenutka, ko smo se s
pomočjo "telnet"  ukaza priključili na oddaljen stroj, delamo na
njem, kot  da bi  se direktno,  recimo preko modema in telefona,
priklopili nanj. Seveda je direktna opcija veliko dražja.
     Ena izmed  najvažnejših storitev  na  Internetu  je  prenos
datotek. Programe  prenašamo z  ukazom  "ftp  <računalnik>".  Po
vzpostavitvi  zveze   z  oddaljenim   računalnikom   se   moramo
predstaviti tako kot pri uporabi ukaza "telnet", vendar pa je na
Internetu ogromno  računalnikov, ki  vsakomur dovoljujejo prenos
programov v  javni lasti.  Na njih se predstavimo z uporabniškim
imenom  'anonymous',   geslo  pa  je  lahko  karkoli.  Posamezni
računalniki včasih  zahtevajo kot  geslo 'guest',  vendar to  ni
tako bistveno. Po prihodu na računalnik kot 'anonymous' imamo na
raspolago  nekaj   ukazov  za  prenos  datotek,  od  katerih  so
najpomembnejši 'dir',  'cd', 'ascii',  'binary', 'get', 'put' in
'quit'. Ukaz  'dir' nam  izpiše vse datoteke, ki so na razpolago
na nekem  direktoriju, s  'cd' pa  se selimo  z  direktorija  na
direktorij.  Ker   je  na   Internetu  mnogo   povsem  različnih
računalnikov,  je   bilo  nujno  zagotoviti  pravilno  pretvorbo
formatov tekstualnih  datotek, ter  v primeru,  ko želimo  čiste
podatke, zagotoviti  prenos podatkov brez sprememb. Temu služita
ukaza 'ascii'  in 'binary'.  'Get' in  'put' sta  le  dva  možna
ukaza, s  katerima iniciramo prenos podatkov, medtem ko s 'quit'
seveda zaključimo  z delom  na računalniku.  Če zanemarimo nekaj
majhnih razlik,  imajo vsi  računalniki zelo  podobne, takorekoč
iste FTP ukaze.

     S tem,  ko kombiniramo  sodelovanje v Internet konferencah,
iskanje in  razgovor z ljudmi na mreži, pošiljanje in prejemanje
sporočil, ter  na koncu  izmenjavo datotek,  se  lahko  resnično
počutimo, kot  da smo  na potovanju daleč od doma. In še več kot
le to.  Med razgovorom  z mnogimi  ljudmi širom  po  svetu  bomo
otkrili, da  so  ljudje  povsod  isti,  in  da  se  veliko  njih
navdušuje nad  istimi ali  podobnimi  stvarmi  kot  mi,  kar  je
sigurno zagotovilo, da bodo nekega dne, ko bo Internet prišel do
naših  krajev,   naše  FTP   lokacije  prav  tako  obiskane  kot
katerikoli drugje po svetu.