Janez Zemljarič, resnični stric iz ozadja

Janez Zemljarič, resnični stric iz ozadja

© 2012, Darko Bulat

Ta zapis nastaja v času, ko Slovenijo pretresajo množične demonstracije, ko je politika skoraj sinonim za  nemoralnost in korupcijo, ko ljudstvo sicer ne ve točno kaj bi rado, toda uresničitev tega želi takoj. Nekateri novinarji so tudi vskočili na vlak populizma in skoraj tekmujejo kdo bo bolj nazorno in pravočasno (ali celo vnaprej) napovedal čas in kraj naslednjih demonstracij, ne zavedajoč se, da s tem v enem delu organizacijo demonstracij prevzemajo nase.

Tudi predsedniška kampanja je potekala v senci demonstracij oziroma dogodkov na »trgih in ulicah«. Ta izraz je v politiko v enem drugem obdobju sicer vpeljal sedanji predsednik vlade g. Janez Janša (ki ga bom med tekstom navajal kot Ivan Janez Janša, ali Ivan Janez, glede na to, da so v javnosti večkrat zaokrožili posnetki uradnih dokumentov iz katerih je razvidno, da je uradno ime g. Janše Ivan).

Tako smo med kampanjo lahko prvič slišali za »strice iz ozadja« kot izraz, ki naj bi opisoval skoraj vsemogočnega človeka, ki se mu pripisuje močan vpliv na dogodke, ki zaznamujejo ali so zaznamovali čas, če ne prej pa zagotovo od osamosvojitve do danes. V tem kontekstu je bil javno imenovan g. Milan Kučan, a je po kratkotrajni polemiki z, danes že izvoljenim novim predsednikom, g. Borut Pahorjem, jasno, da ta polemika slednjemu ni škodovala, morda ravno nasprotno.

Zdi se, da je ta polemika z domnevnim stricem Kučanom ugled Borutu Pahorju še dvignila kot človeku, ki je morda nekoč res bil v vplivnem območju »stricev«, a se je na nek, še neznan način, iz tega območja iztrgal. In ker so »strici« zasloveli kot priročni krivci za vse gorje, ki se domnevno godi »malemu človeku«, je logično, da v javnosti vlada velik interes, da se jih razkrije.

»Strici iz ozadja«

Pri iskanju se ni treba ustaviti pri Milanu Kučanu, Janezu Stanovniku, Janezu Kocjančiču, ali celo »teti« Mateji Kožuh-Novak. Vse naštete osebe so v preteklosti opravljale visoke funkcije v sistemu. Toda ena oseba je od osamosvojitve Slovenije dalje, navkljub spremembi družbeno političnega sistema, vztrajno ostajala »pod radarjem«, torej zunaj javnih debat, polemik in javnih nastopov.

G. Janez Zemljarič ni kdorkoli.

Bolj ali manj vsi vemo kdo so Alojz (Lojze) Peterle, Janez Drnovšek, Anton (Tone) Rop ter Ivan (Janez) Janša. Gre za nekdanje in za sedanjega predsednika Vlade Republike Slovenije.

G. Janez Zemljarič, danes 84-letnik, je (med ostalim) bil tudi predsednik vlade. Resda je nekdanji sistem »enotne oblasti« predvideval, da je »vlada« le izvršilni organ skupščine in se je imenoval »izvršni svet«, pa vendar gre po vsebini za vlado tedanje Socialistične Republike Slovenije. To funkcijo je opravljal med letoma 1980 in 1984.

Toda g. Zemljarič je pred tem bil tudi direktor kliničnih bolnišnic v Ljubljani, direktor Službe Državne Varnosti (SDV, poljudno znane tudi kot UDBA), sekretar (danes bi rekli »minister«) za notranje zadeve Slovenije, podpredsednik izvršnega sveta SFRJ ter, tako Wikipedia, nosilec številnih drugih pomembnih funkcij v nekdanjem sistemu.

V tem smislu je skoraj neverjetno, da vse od osamosvojitve do danes g. Zemljarič ni izzval večje pozornosti medijev, še posebej zato, ker v vseh teh letih g. Zemljarič ni užival nekega spokojnega življenja upokojenca, ki bi le občasno pokramljal s prijatelji o »dobrih starih časih«, igral šah ali kvartal, se sprehajal in na splošno se ne ukvarjal konkretno z dnevno politiko ali posli.

G. Zemljarič je ves čas bil in je še vedno aktiven.

Ker ne moremo mimo dejstva, da je star polnih 84 let, se lahko samo sprašujemo, kdo je ta delno skrivnostni, a zagotovo še vedno vplivni, lahko rečemo celo močni mož s številnimi znanstvi, zvezami, oziroma razvejanim socialnim omrežjem, ki bi mu ga verjetno zavidal marsikateri zagrizeni uporabnik Facebooka, Twitterja, itn.

Iskanje g. Zemljariča

G. Zemljariča sem iskal, ker sem sem ter tja občasno zasledil njegovo ime. Le-to se je pojavljalo na podoben način, kot se morda pojavlja videnje »Jetija«. Tako sem vedel, da g. Zemljarič obstaja, da je aktiven, a vendar, ne spodobi se nekomu kar »narisati« na vrata, mu pomoliti pod nos seznam vprašanj in pričakovati, da bo nanje tudi odgovoril.

G. Zemljarič je resen in uglajen gospod. Takšen občutek sem dobil takoj, ko sem med iskanjem materiala po internetu zasledil posnetek njegovega nastopa iz leta 2011 v Izoli, v katerem je predstavljal in razlagal nek razvojni (gradbeni) projekt za Izolo v vrednosti cca. 300 MIO EUR. Opa, sem si rekel, g. Zemljarič operira z resnimi zneski.

Bilo ga je mogoče zaslediti tudi med povabljenimi na zasebno srečanje skupine »YES« pri znanemu ljubljanskemu odvetniku g. Miru Senici. Občasno sem slišal o »vabilih na kavo« k g. Zemljariču. Posledično sem čutil, da pri teh obiskih ne gre le za srkanje kave, bistvo je v srečevanju z ljudmi in v pogovoru.

Tako je novinar in kolumnist g. Dejan Steinbuch domnevno zavrnil njegovo povabilo na kavo. Dodatno me je zaintrigiralo dejstvo, da je na »kavi pri Zemljariču« bila tudi ena izmed kandidatk za predsednico države na zadnjih volitvah. Le domneval sem, da ni bila ona ta, ki je prosila za kavo, temveč je pobudo dal morda kdo drug.

Ko sem izvedel, da g. Zemljarič nekako nerad daje intervjuje oziroma da se skoraj izogiba srečanju z novinarjem Financ g. Novico Mihajlovičem, mi je postalo jasno, da je g. Zemljarič še kako pomembna oseba, ki jo je vredno spoznati in ji prisluhniti, saj ima zagotovo mnenje o marsikateri zadevi ter o marsikaterem problemu sodobne družbe.

Če k temu prištejemo dejstvo, da ima za seboj že kar nekaj častitljivih let pestrega življenja, ter da njegove biografije ali avtobiografije (še) ni, je logično, da gre za osebo, ki preprosto preveč časa posveča konkretnim poslom in malo (ali pa celo nič) lastni promociji. G. Zemljarič je očitno ne potrebuje, saj ima, kot povedano, dovolj stikov, da bi mu morda večja javna izpostavljenost celo bolj škodovala, kot koristila.

Ne glede na to sem začel intenzivno iskati način kako stopiti v stik z g. Zemljaričem ne da bi pri tem spodbudil nek odpor ali nelagodje.

Internet je močno orodje. Tako na internetu najdemo veliko različnih podatkov o določeni osebi, toda včasih se v iskanje vključi tudi naključje ali sreča. Naključje je hotelo, da sem med dnevno dozo uporabe Twitterja naletel tudi na uporabnika, ki je v enem stavku zatrdil, da je Zemljaričev sosed.

Beseda je dala besedo, izkazalo se je, da gre za vikend, a me je to iskanje in srečanje s tem Twitter uporabnikom spodbudilo k razmišljanju tudi v drugo smer. Ali nemara že poznam kogarkoli v Sloveniji, ki bi utegnil biti Zemljaričev znanec, morda celo prijatelj?

In sem ga našel v eni osebi, ki je ravno te dni izdala knjigo, lastno avtobiografijo; ki ga sicer poznam kot kolega radioamaterja, a je v življenju počel še marsikaj drugega. Ta oseba mi je pomagala, da sem prišel do g. Zemljariča, čeprav nobenega konkretnega problema, ki naj bi mi ga g. Zemljarič pomagal razrešiti nimam. Bi se pa vseeno z njim rad srečal.

In res, na vprašanje »kakšna bi bila tema pogovora« sem izrecno odvrnil, da ne gre za kakršne koli posle. Z njim bi se rad pogovarjal zgolj kot radovedni posameznik, pogovor pa bi tekel o najrazličnejših temah. To je morda še najbolj čuden del tega uvoda, namreč, »zakaj«. Osebno sem le čutil, da je to nekaj kar moram storiti, a da se bo »zakaj je to dobro« že izkazalo v nadaljevanju.

Ta skupni prijatelj mi sprva seveda ni dal zasebne Zemljaričeve številke, a sem to tudi pričakoval in rekel le to, da bom z veseljem jaz dal svojo številko, pa če bo g. Zemljarič pripravljen za srečanje, naj me pokliče ali se bomo že kako ujeli.

Tako je tudi bilo, čez nekaj časa sva se srečala s tem skupnim prijateljem, ker sem si zaželel njegove avtobiografske knjige. Ne le, da mi jo je na srečanju izročil skupaj s posvetilom in podpisom, temveč je med platnicami bil tudi listek z zasebno GSM številko g. Zemljariča.

Klic

Sprva seveda nisem vedel, če sta sploh govorila in mi je skupni prijatelj dal njegovo številko na lastno pest, a je kasnejši dogodek pokazal, da sta še kako bila v stiku in da sem dobil mobilno številko z osebnim privoljenjem g. Zemljariča.

Z zavestjo, da v svojem nastopu ne morem in ne smem škodovati najinem skupnem prijatelju, sem naslednji dan v dopoldanskem času prvič poklical g. Zemljariča.

Ni se odzval. Zveza se je prekinila po treh zvonenjih. Po pričakovanju je po nekaj minutah poklical nazaj in je bilo jasno, da sem ga ujel nekje na poti. Še enkrat sem ga poklical čez cca. 45 minut, ko naj bi predvidoma bil v pisarni, da bi se dogovorila za sestanek. Po krajšem pogovoru sva dogovorila termin najinega srečanja za naslednji dan ob 11:00.
 

Pisarna g. Zemljariča se nahaja v ljubljanskem World Trade Centru na Dunajski ulici.

Simpatičen je bil ta prvi sestanek, ki se je začel z mejhnim, morda nepomembnim zapletom, saj sem jaz zabeležil, da je sestanek, kot prej povedano, ob 11:00, toda zaradi meni neznanega razloga je g. Zemljarič imel občutek, da se bova dobila že ob 9:00. No, približno ob 10:40, ko sem že parkiral v garaži WTC-a, da ne bi zamudil, me pokliče skupni prijatelj in me vpraša kaj se dogaja, da ga je klical g. Zemljarič, da me ni bilo na sestanku in da je spraševal kdo je ta človek (jaz), itn. Sam sem ga nemudoma skušal pomiriti, da je sestanek dogovorjen, vendar za ob 11:00, da sem že v WTC-u, a da čakam na dogovorjeno uro, da pa se bom nemudoma odpravil v pisarno g. Zemljariča, saj gre vendar za sestanek na mojo pobudo.

Pisarno sem našel zelo hitro. Gre za sorazmerno skromno oziroma tipsko urejeno pisarno, kakršnih je v kompleksu World Trade Centra zelo veliko. Sprejela me je zelo prijazna tajnica g. Zemljariča s katero sva hitro uredila nesoglasje okrog neusklajenega termina. K sreči je g. Zemljarič bil še vedno v WTC-u.

Kava pri Zemljariču

Sedim v pisarni g. Zemljariča in pijem kavo. To je tista prelomna točka na kateri sem se za hip vprašal, če sem sedaj tudi jaz v vplivnem območju »stricev« oziroma vsaj enega pomembnega gospoda, ki sem ga iskal in ga naposled tudi našel, g. Janeza Zemljariča.

Ko je naposled g. Zemljarič vstopil in se z menoj rokoval je bilo jasno, da ne ve točno v kateri predal bi me dal. Morda sva tudi zato toliko lažje začela najin pogovor, ker sem pristopil kot nekdo, ki od njega ne potrebuje nobene usluge.

Povem, da sem uvodoma izvedel manjšo diverzijo, saj sem g. Zemljariču najprej izročil manjše darilo, steklenico »Martella«, »Kraš« čokoladne napolitanke in zavojček kave »Barcaffe«.

Pogovor

G. Zemljariča je seveda zanimalo kdo sem, kaj hočem, kaj si obetam od tega pogovora in vse, kar bi najbrž zanimalo kogarkoli, ki bi ga iskal in se z njim dobil na razgovoru. Predstavljen sem mu bil kot nekdo, ki zase trdi, da ni novinar (in res nisem), da ne želim poslovnega pogovora (in res ne) in da me v resnici zanima le on sam.

To sem povedal g. Zemljariču tudi osebno, da se želim z njim le pogovarjati. O vseh temah, ki jih kot človek z večletnimi izkušnjami v politiki in gospodarstvu zagotovo ima.

Seveda sem v zakup in iz vljudnosti moral povedati nekaj tudi o sebi. In sem povedal kdo sem, kaj sem, kje delam, kje vse sem delal, kaj sem delal, itn. Da sem od leta 1991 naprej »prišlek«, ki sem se poročil s Slovenko, da sem pred tem delal na Inštitutu Ruđer Bošković v Zagrebu na Hrvaškem, da imam kar nekaj izkušenj z Internetom, da sem ga uvajal na Hrvaškem in v Sloveniji, da sem delal še na Hermes Softlab-u, SDK/APP, da sem imel lastno internetno podjetje, da ne naštevam naprej, saj ne gre za mojo biografijo, temveč zgolj za razlago zakaj se sploh zanimam zanj.

Tako sem povedal tudi nekaj o lastni nekajletni izkušnji s stranko ZARES, ki mi je pomagala vpogledati v to, kako se »dela politika« oziroma to, da je v politiki dosti manj romantike, kot je to morda videti od zunaj. Omenil sem delo z ljudmi, oz. da je v politiki največ trdega dela z ljudmi, da delati z ljudmi nikakor ni enostavno, še manj lahkotno, da se v politiki pazljivo meri vsaka beseda in poteza, da se zavezništva sklepajo (navadno) na podlagi interesov, ter zlasti, da ni večnih zaveznikov. Da s(m)o ljudje, ki se lotijo politike (zavestno ali nezavedno) še vedno samo ljudje, ki delajo tudi napake, toda najbolj neodpustljiva napaka je ošabnost, vzvišenost do drugih… Izpovedal sem se, da sem tudi sam čez čas začutil, da ZARES ni tisto, kar sem upal, da bi utegnil biti. Upanje neke nove politike, saj so v tej stranki hočeš-nočeš veliko večino pozornosti imeli že uveljavljeni kadri (večinoma iz nekdanjega LDS-a), zelo malo se je delalo na profiliranju »novih obrazov«, kar je, kakopak, škoda. Ravno to je bil namreč poglavitni nasvet osebe, s katero sem se tedaj še nekako najbolj ujel, pokojnega Petra Božiča, ki je ves čas trdil, da naj »stari kadri« delujejo bolj kot svetovalci, v prve vrste pa naj stranka pošilja nove obraze.

Kakorkoli, slednje se ni zgodilo. Nekaj sodelovanja je bilo, nikakor ne morem reči, da je izkušnja v ZARES-u bila slaba, nasprotno, kot vsaka šola je bila dobra, toda moje iluzije, da je preboj posamezniku v politiki mogoč osebi, ki nima nekega zaledja ali »pedigreja«, so se razblinile. Jaz »pedigreja« kot prišlek zagotovo nisem imel. Piko na »i« temu prepričanju pa je postavila določena programska izjava v letu 2011, sicer pripravljena v času, ko ZARES ni več bil vladna stranka in se je pričakovalo, da bodo decembra predčasne državnozborske volitve. Po teh volitvah, 4.12.2011, je ZARES v celoti izpadel iz Državnega zbora in od takrat deluje kot zunajparlamentarna stranka z manj kot 1% podporo volivk in volivcev, kar pomeni, da je ostala tudi brez državnega financiranja.

Tista, zame prelomna, programska izjava je bila sicer dolga, a niti v enem stavku nista bili omenjeni pomen oziroma nujnost krepitve pravne države in prava, kakor tudi ne gospodarstva. Ker sem izhajal iz gospodarstva oziroma podjetništva in sem se tudi v času, ko sem deloval v javni službi, vedno spraševal kaj lahko storim(o) za gospodarstvo, mi je bilo jasno, da brez teh temeljev ta programska izjava ne odraža mojih vrednot.

Ko sem k temu dodal še izogibanje tedanjega predsednika stranke, Gregorja Golobiča, da bi se pred mediji sam in javno branil (namesto tega se je za celo leto pogreznil v molk in tako pustil prostor špekulacijam v zvezi z afero Ultra zaradi novinarju zamolčanega poslovnega deleža v zagorskem podjetju Ultra d.o.o. in kasneje NLB zaradi uhajanja podatkov o kreditiranju Ultre d.o.o. s strani NLB d.d., kar je generalno škodovalo predvsem stranki ZARES sami) je bilo logično, da niti sam predsednik stranke ni bil kos tej nalogi. Torej, da ne razume povsem, da ni vedno pomembno »imeti prav«, ampak, da je to potrebno znati posredovati tistim, od katerih je odvisna njegova nadaljnja politična usoda. Ker se g. Golobič tudi sicer drži raje zase in svoja stališča najbrž deli raje v določenem ožjem krogu oseb, ki jim zaupa, ter, če omenim tudi to dejstvo, da na ponujeno roko drugega člana stranke ne vrne nazaj z enako gesto, temveč se raje izmuzne in skorajda zbeži, ni druge, kot sklep, da ni ravno »ljudski človek«.

To ZARES-ovsko epizodo sem omenil oziroma povedal g. Zemljariču tudi zato, ker me je naravnost vprašal, kaj pa jaz želim, kakšne so moje osebne ambicije? Politika? Gospodarstvo?

Sem povedal tako kot čutim, da politika kvečjemu takšna, v kateri sem neodvisen, saj rad »levim« povem, če je kaj prav in kaj narobe, a tudi »desnim«, če je kaj prav in kaj narobe. Ob teh lastnih besedah sem se skoraj ugriznil v jezik, ker je skoraj identično stališče ob eni priliki izrekel v svojem nagovoru Josip Broz Tito, ko je razlagal neuvrščenost: »Da mi želimo sopstveni put, da kažemo i onima na istoku šta je pravilno, a šta nije i onima na zapadu šta je pravilno, a šta nije«. Prisežem, da ga nisem kopiral (zagotovo ne hote).

Seveda me je g. Zemljarič spraševal po moji izobrazbi in me na moje besede, da sem leta 2005 (po tem, ko sem prodal lastno podjetje za internet) začel študirati pravo, ter da mi manjkata do diplome še dva izpita (za poznavalce MJP i gospodarsko statusno pravo) okregal, dvignil glas (in pokazal svojo čvrstino kljub častitljivim letom), da MORAM dokončati fakulteto, da je izobrazba pomembna, da ne morem pričakovati, da bom zasedel kakršen koli pomembnejši položaj, če bodo moji sodelavci ali celo podrejeni imeli višjo izobrazbo kot jo imam jaz.

Omenil je, da je v preteklosti že imel (vsaj en) primer, ko je pristopil nekdo, ki mu je (po lastnih besedah) manjkala le diploma. Čez čas se je izkazalo, da ni šlo le za diplomo, temveč poleg diplome še pet izpitov. Podaril je, da je trajalo dolga tri leta, preden je ta nekdo k g. Zemljariču prišel in mu končno pokazal svojo diplomo.

Seveda sem se nemudoma nasmejal, ga nekoliko morda nevljudno prekinil in odvrnil, da naj me ne razume narobe, da nisem k njemu prišel zato, ker bi iskal službo. Iz tega dela pogovora sem sklepal, da se je že dogajalo, da je posredoval pri marsikateri zaposlitvi, a je očitno tudi to, da se še kako zaveda, da razpisov ni mogoče prirediti tako, da naj bi npr. gimnazijski maturant ali nek tehnik zasedel mesto, ki pritiče osebi z univerzitetno diplomo. In tako se mi zdi tudi prav.

Moja fakulteta in diploma bosta moj križ še nekaj časa, seveda si bom prizadeval, da ju dokončam in bom dokaj ostre in naravnost izrečene besede g. Zemljariča vzel skrajno resno, a jih obenem izrekam (ponižno, kot se za osebo s komaj peto stopnjo izobrazbe, ki ni dokončala Elektrotehnične fakultete v Zagrebu, ter za zdaj tudi ne Pravne fakultete) tudi vsem drugim: »Izobražujte se, le tako lahko pričakujete, da boste zasedli nek položaj.«

Toda to naj bo na pošten način, brez goljufanja, prepisovanja, ali ponarejanja diplom.

Kar zadeva teme pogovora, kar je g. Zemljariča zlasti zanimalo, sem odvrnil, da vse. Če spremlja politično oz. družbeno situacijo potem ve v kakšnih razmerah je država in družba, da on kot nekdanji visoki funkcionar zagotovo ima o marsičem svoje stališče, da se, navsezadnje, vsake toliko sliši ta znameniti izraz »strici iz ozadja« in sem ga tako naravnost vprašal.

»Ali bi se lahko prepoznali v izrazu stric iz ozadja?«

 

G. Zemljarič na moje direktno vprašanje ni odgovoril, toda zanikal tudi ni. Sem mu ponudil tudi razlago za vprašanje in omenil znan podatek, da je Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Republike Slovenije vendarle krepko mlajši od njega. Da v luči neke seniornosti zagotovo Janez Zemljarič mora imeti večjo težo kot Milan Kučan. Tekom pogovora nisem omenjal svoje prispodobe iz časa predsedniške kampanje, da je verjetno Pahor v razmerju do Kučana na podoben način, kot je morda Kučan do Zemljariča, torej najbrž neke vrste »up« oziroma nekdo, ki naj nadaljuje voditeljstvo, neke vrste politični dedič.

A v svojem bistvu gre za to. Po osamosvojitvi so se vse luči obrnile proti Milanu Kučanu, predsedniku predsedstva, kasneje prvemu predsedniku RS, hkrati je Janez Zemljarič (in najbrž še vrsta drugih nekdanjih vplivnih funkcionarjev od katerih danes ni več med živimi ne Staneta Dolanca, ne Ivana Mačka Matije, itn.) ostal v senci.

In je v njej vztrajal do današnjega dne.

G. Zemljarič je odkrito povedal, da je zavrnil številne pobude, izrazil se je celo z besedo »pritiske«, da bi izdal kako svojo knjigo, biografijo ali avtobiografijo.

Toda meni osebno se zdi škoda, da oseba, ki je nedvomno v pomembnem deležu zaznamovala obdobje do osamosvojitve, na določen način zagotovo tudi po osamosvojitvi, ne bi povedala svoje resnice. Ali svoje zgodbe.

Omenil sem mu tistega skupnega prijatelja, ki je ravno pred dnevi izdal lastno avtobiografijo. Gre za res vsestransko osebo, ki je bila marsikaj: od pastirja v lastni požgani vasi med vojno pa naprej do zelo pomembnih funkcij. Prijatelj je knjigo napisal na prigovarjanje lastne družine, otrok in vnukov. Začel sem jo brati in že prvi stavki obetajo zanimivo čtivo.

Nekaj podobnega, ne nujno na enak način, pa sem prepričan, da g. Janez Zemljarič dolguje sebi, svoji družini, morda celo širši družbi.

Morda utegne ponuditi določene nove poglede na pretekla obdobja, ali določene resnice o znanih zgodbah (npr. tajkunskih).

In res, za hip sva se ujela v pogovoru točno o tajkunskih zgodbah s poudarkom na neposrečenem managerskim odkupom velikega gradbenega podjetja SCT d.d., ki ga je dolga desetletja vodil g. Ivan Zidar.

Vprašal sem sebe in g. Zemljariča, kako je mogoče, da se kaj takega zgodi g. Zidarju, ki je živel za to podjetje. Ki je osebno hodil naokoli po gradbiščih; ki je to podjetje ustvaril in ga naredil za tako močnega; ki se navsezadnje tudi piše Zidar in mu je tako (»nomen est omen«) gradbena stroka očitno položena že v zibelko. Kako je to možno? Ne rečem za Hildo Tovšak, ki se je kar pojavila na vrhu Vegrada, toda kako je Zidarju sploh prišlo na misel delati MBO in upati, da se bo izšlo.

Seveda sem rekel, da imam o tem svojo teorijo, nakar je g. Zemljarič izzvano poskočil: »No, pa jo povejte!« in sem jo.
 

Da je zagotovo moralo iti za t.i. »nacionalni interes«, da mu je zagotovo nekdo moral predlagati to (sicer bodo prišli tujci in bodo vse pokupili, Slovenci in Slovenke bomo le še mezdni delavci). Zamolčal sem, da v gradbeništvu že dolgo niso le Slovenci in Slovenke, temveč delavci, ki so v Slovenijo prišli delati v upanju po poštenem plačilu, ki ga v dobrem delu niso dobili.

Kakor koli, v določenem obdobju so banke očitno »tiščale denar«, ki je na tujih finančnih trgih bil poceni in se zgodba zato v celoti ni izšla. Ne managerjem, ki so upali, da bo konjunktura večna, ali vsaj še 20 let, ne bankam, ki so te posle kreditirale, niti ne finančnim mogotcem, ki so na podlagi drugih izvedenih poslov sicer kovali kratkoročne dobičke, a se je zgodba sesula kot hiša iz kart, ko se je zatresel ameriški finančni trg, kasneje tudi evropski, da bi danes imeli krizo, ki v glavnem omejena na tki. evrsko območje, preostanek sveta se je bolj ali manj opomogel.

G. Zemljarič moji tezi ni nasprotoval. Je pa omenil, da je Zidarja svaril, opozarjal, da naj se umakne iz aktivnega vodenja podjetja in naj prepusti vodenje drugim, mlajšim, on sam pa naj se da imenovati za svetovalca. Pa Zidar očitno ni bil za to.

Omenil je tudi pogoltnost. Da so ljudje (managerji) preprosto bili v določenem obdobju pogoltni.

Tekom pogovora naju je občasno zmotil njegov telefon. Iz teh kratkih pogovorov je bilo jasno, da je g. Zemljarič iskana oseba. A da so tudi razmere danes drugačne. Da je kriza.

Pomagati s svojimi zvezami ali »odpirati vrata«, kar lobisti v svojem bistvu počno, je tako danes očitno neprimerno težje kot takrat, ko je denar oz. kapital na voljo.

Pogovor sva zaključila tako, da je g. Zemljarič parkrat pogledal na uro in mi je bilo jasno, da ima bodisi drug sestanek ali pa ga morebiti dolgočasim. Sem vprašal, če bova počasi zaključila in je omenil, da ima naslednjo obveznost ob 12-ih, da pa se bi lahko še kdaj srečala.

Ta njegova opazka me je neizmerno razveselila. Razumel sem jo kot vabilo, da iz tega pogovora kaj dam tudi na papir ter da se tekom morebitnih nadaljnjih pogovorov dotakneva drugih tem.

Osebno bom kot temo pogovora predlagal demokracijo oziroma demokratizacijo Slovenije in tega dela sveta, morda bova pustila pri miru osamosvojitveno obdobje, toda proteste, ki te dni pretresajo Slovenijo, bova zagotovo omenila.

Če zaradi drugega ne pa zato, ker gre za človeka, ki res spremlja, kaj se v Sloveniji dogaja in ki se kljub svojim letom lahko pohvali z jasno besedo in jasnim in zelo praktičnim načinom razmišljanja. Kar je zlasti te dni postala domala redkost.

Z g. Zemljaričem sva se poslovila po približno eni uri pogovora z obetom, da se dobiva še letos.