O enem »Družinskem zakoniku«, ki to ni

ali, zakaj bom na referendumu glasoval »PROTI«

© 2012, Darko Bulat

Pred referendumom v podporo ali proti Družinskem zakoniku sem tudi jaz osebno »padel« v debate za ali proti omenjenemu zakoniku. Ta zapis bo členitev nekaterih mojih misli in argumentov, ki me prepričajo, da na referendumu glasujem »proti«.

Uvodoma naj povem, da je tema oz. debata o istospolnih partnerstvih, zvezah ali celo, če hočete, istospolnih družinah ena izmed tistih, ki je zelo nepopularna. Zagovarjati tki. »tradicionalne vrednote« je danes, če sodimo po medijski sliki, približno na tistem nivoju, kot zagovarjati pedofile oz. pedofilijo sámo, nacizem, verjetno celo samega Hitlerja (»argumentum ad Hitlerum«) in vse kar je takega ostudnega. Vsaj takšni argumenti, ko se vse ostale izčrpa, navadno priletijo in obtičijo nekje nad prostorom izmenjave mnenj. Pa ne zato, ker naj bi tak argument kakorkoli pomagal v debati, temveč ravno zato, da se debata prekine. Zato pozor, če si, bralec, globoko prepričan, da o temi »družinski zakonik« veš prav vse, še zlasti vse pravne argumente (mimogrede, pravo je globoko človeška, da ne rečem celo ljudska veda, namenjeno vsakdanji rabi in ni le priložnostna beseda, ki jo uporabimo ob morebitnem odhodu na sodišče ali kakšen drug narok) ter svojega mnenja nisi pripravljen soočiti, tedaj te prosim, da si življenje poenostaviš, ter to stran zapreš.

Nasprotno, če te zanima nekaj več, prosim preberi teh nekaj vrstic.

O sporni zakonski določbi DZ

Zakonska določba zaradi katere DZ utegne pasti (moja napoved je celo, da bo DZ gladko padel) se nanaša na možnost, da istospolni partner posvoji (biološkega) otroka svojega (istospolnega) partnerja.

Ta določba je nastala kot kompromisna rešitev. Kdor je spremljal postopek sprejemanja in sprotnega spreminjanja, ve, da je ta določba v predhodnih oblikah predvidevala vse možnosti posvojitve otrok s strani istospolnih partnerskih skupnosti oz. istospolnih partnerjev. Kompromisna rešitev je takšna le na videz, kajti jasno je, da sta po izpeljani posvojitvi otroka njegova starša enakopravna in se lahko, ob morebitni razvezi lahko na enak način potegujeta za skrbništvo, kot če bi otrok bil njun biološki od rojstva. Po takšni razvezi (tudi istospolni pari se razvezujejo, mar ne, le da to storijo brez veliko pompa in parad) je, seveda, možna tudi vnovična posvojitev.

Kdor pa ve kako deluje in kako se odloča Ustavno sodišče se tudi zelo dobro zaveda, da bi že možnost posvojitve po »kompromisnem predlogu« dejansko ustvarila pogoje za to, da US takoj po sprejetju DZ omenjeno določbo označi za diskriminatorno in določi, da je potrebno umakniti zadržek, ter da se (če je dovoljena posvojitev le enemu istospolnemu partnerju, mora biti dovoljena tudi dvema, kjer otrok sploh ni v kakršni koli biološki zvezi z enim izmed istospolnih partnerjev) omogoči tudi »klasična« posvojitev istospolnemu paru.

Torej, že tki. kompromisna rešitev nujno tlakuje pot v smer na koncu katere so oz. bodo možne vse posvojitve s strani istospolnih parov brez omejitev.

Moja trditev je, da je v tej smeri tudi morebitna bodoča trgovina z otroci, kajti ni druge besede kot »prodaja lastnega otroka« tisto, kar se v nekaterih državah imenuje »nadomestno materinstvo«.

»Nadomestno materinstvo«

Čeprav ta tekst ni namenjen opisovanju »nadomestnega materinstva« pa je potrebno povedati, da gre za nosečnost proti plačilu. Oče (pogosto tudi mati) proti plačilu »nadomestni materi« naročita nosečnost tako, da sam(a) priskrbi(ta) bodisi le spermo ali kar oplojeno jajčece (zigoto). Dejansko pa po rojstvu otroka »nadomestna mati« sprejme denar, lastnega otroka, ki ga je nosila pod srcem devet mesecev izroči »staršem« (dejansko kupcem otroka).

Naš pravni red predvideva, da je mati otroka tista ženska, ki otroka rodi. Nič manj in nič več. Mimogrede, ta vez med materjo in lastnim otrokom je tako (pravno) definirana še iz antike, ko je veljalo, da se za mater ve vedno, za očeta pa se domneva mož matere (so že vedeli zakaj). Ta (pravna domneva) je tako danes izpodbojna (tožba za izpodbijanje očetovstva). Pa še digresija… Zaradi tega, ker je mater vedno znana je tudi znano pravilo, da se Judovstvo (pripadnost judovskemu ljudstvu oz. veroizpovedi) prenaša s kolena na koleno preko mater in ne preko očetov (kajti, kot rečeno, oče je lahko mož, ampak to je le domneva in se zdi, da Judje tega le ne prepuščajo goli pravni domnevi).

V kolikor bo omogočena posvojitev istospolnim parom se bo povečal pritisk na zakonodajalca, da omogoči tudi »nadomestno materinstvo«. Želje v Sloveniji v tej smeri že obstajajo.

Posvojitev kot pravica?

Med argumente »ZA« DZ dokaj pogosto »uidejo« tudi takšni iz katerih bi se dalo sklepati, da naj bi možnost posvojitve morala biti »pravica« istospolnih. Na opozorilo, da vendar otrok ni za razumeti kot objekt (takšne pravice) se hitro zagovorniki popravijo, a v isti sapi povedo, da naj bi to, torej, bila pravica teh otrok. Kakor koli, dejstvo ostaja, da otrok sám po definiciji ne more sprejemati takšnih odločitev, če že, pa gre le za soglasje otroka po desetem letu starosti. Posvojitev ni poroka. Izbira staršev ne pomeni, da bomo izbrali tistega, ki nam kupi bolj bleščeče igrače in nas bo manj kregal. Kdor ima ali je imel otroka ve, da je roditeljstvo in odnos z lastnim otrokom izprepleten iz starševske ljubezni, skrbi za otrokovo zdravje, njegovo prihodnost, izobrazbo, njegove vrednote, da nekaj starša tudi upravičeno pričakujeta nazaj, pa čeprav od nekdaj velja, da se lastnim staršem najbolj oddolžimo tako, da sami imamo lastne otroke in da zanje poskrbimo po najboljših močeh.

Starševstva se ne da kupiti (razen izjemoma, glej »nadomestno materinstvo«). Jasno je, da v sodobni družbi, ki na vse nalepi ceno obstajajo pritiski, da naj se parom, ki tako ali drugače omogoči, da imajo otroka, tudi to omogoči. In toliko bolj strpno in še bolj vljudno je potrebno povedati, da starševstvo ni iztožljiva pravica. Kajti, tisti hip, ko bi to postala, ko bi, torej, država lahko s svojimi mehanizmi zagotavljala prebivalcem otroke in tega ne bi po naravni poti in v prevladujoči formi »delali« prebivalci sami, tisti hip nehamo obstajati kot empatična bitja. Tisti hip, ko nam postanejo otroci tržno blago in se začnemo posledično do vprašanja rojstev otrok, družine, materinstva in očetovstva obnašati, kot da je vse to eno in isto, nas ni več. Ste že gledali »Matrico«?

O družini, materinstvu in očetovstvu

Najbolj pogosta teza zagovornikov DZ je ta, da naj bi na določeni ravni šlo za diskriminacijo istospolnih. Resnici na ljubi jim je potrebno pritrditi, ja, resnično gre za diskriminacijo, a ne istospolnih, temveč za tki. pozitivno diskriminacijo družine, očetovstva in materinstva. Ta pozitivna diskriminacija je opredeljena v 53. členu Ustave RS:

»53. člen

(zakonska zveza in družina)

Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom.

Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon.

Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.«

Kot rečeno, ravno tretji odstavek 53. člena Ustave RS opredeljuje vsebino in širino te pozitivne diskriminacije. Nakazuje tudi razlog za obstoj takšne pozitivne diskriminacije. Država oz. celotna družba je na stališču, da v množici osebnih okoliščin, ki ne dopuščajo diskriminacijo, izstopa materinstvo in očetovstvo kot posebna okoliščina, ki takšno (pozitivno) diskriminacijo dopušča, saj se posebej zanje »ustvarjajo za njuno varstvo potrebne razmere«.

Določba ne more biti bolj jasna. Logično je, da je noseča ženska in njen partner (oče bodočega otroka) bolj potrebna skrbi in pomoči družbe, kot ženska, ki ni noseča. Enako ženska in moški, ki imata majhne, kakopak, lastne otroke. V prvi vrsti ju imata onadva.

Posvojitev nastopi do izraza takrat, ko bodisi očetu, materi, ali obema ali kar državi oz. družbi spodleti in je otroku potrebno najti nadomestnega očeta, nadomestno mater ali kar oba nadomestna starša.

Posvojitev zagotovo ni ne hitra in ne enostavna pot, niti za posvojence niti za posvojitelje. Dejstvo je, da nekje nekdo mora biti biološki oče in/ali mati posvojenega otroka in je, če sledimo določbi 53. člena Ustave to še vedno najbolj primerna in zaželjena oblika skupnosti otrok in staršev.

Z uzakonjenjem tki. »vseh družin« se izničita očetovstvo in materinstvo kot posebni varovani kategoriji. Če, namreč, nista posebej varovani očetovstvo in materinstvo, oz. sta varovani enako kot vse druge oblike (v bistvu zgolj skrbniškega, torej tistega, ki se začne šele po rojstvu otroka, pogosto pa tudi nekaj let za tem) starševstva, tedaj za vse praktične primere sploh nista varovani in tako posledično pade sam 53. člen Ustave RS.

O tem ali zagovorniki nameravajo predlagati spremembo 53. člena Ustave RS pa nisem prebral ničesar, verjamem pa, da tako daleč še ne nameravajo, pa čeprav utegne, kot rečeno, del DZa biti neustaven (zaradi 53. člena US) ravno v najbolj spornem delu, pri tej »kompromisni rešitvi« za posvojitve.

O istospolnih parih in spolnosti

Brez želje, da bi komurkoli kukal v spalnico, se mi zdi vendar nujno povedati, da istospolna nagnjenja so in očitno tudi bodo. Prav. Jasno je, da biološko takšna zveza ne more producirati otrok. Jasno je tudi, da je edini način, da istospolni par na katerikoli drugi (če že ne na naraven oz. biološki način, ki je dan kot možnost le paru moški-ženska) pride do otroka ta, da otroka pridobi nekako drugače.

Zato je v tej zgodbi potrebno povedati in znova poudariti, da je temeljno gonilo tega zakonika, kot je to mogoče zaslediti v vrsti prispevkov, ta, da omogoči istospolnemu paru, da »ima otroka«. Nič manj in nič več.

Danes ne živimo več v časih, ko je »nenaravno« spolno občevanje bilo celo pravno opredeljeno kot »zločin proti naravi«, pa vendar narava sama s otrokom zgolj nagradi tisti moško-ženski par, ki »tisto opravilo« naredi na klasičen način, v »tapravo« luknjo.

Narava včasih ne zna drugače povedati kaj od nas pričakuje kot to, da določena ravnanja tako ali drugače nagradi. Spolno občevanje »nagradi« z orgazmom, ter kasneje s otrokom. Orgazem je narava namenila kot nagrado moškemu in ženski, ki se lotita združitve. Kakopak, ni pridržan le njim, a le njuna združitev bo omogočila nadaljevanje človeške vrste.

Nekaj malega sebičnega je v tem, da človek zasleduje (le) spolno naslado, pri tem pa ne želi otrok.

Zagotovo je mogoče spočeti otroka tudi drugače, v epruveti, a avtor upa, da še kmalu ne pride čas, da se otrok pridobiva na takšen način. Kot zgoraj pri temi o »nadomestnem materinstvu« je tudi zunajmaternična oploditev nekaj kar sicer obstaja, kar se dela, kot pomoč parom, ki imajo težave pri navadni oploditvi, a tudi ta tehnologija ima svojo temno plat. Ta pa je, da omogoča trgovino z oplojenimi jajčeci, s spolnimi celicami, posledično z otroci.

Avtor ne želi niti pomisliti na možnost, da v nekem kotičku nekdo morda planira možnost planskega rojevanja otrok zgolj in samo za »rezervne dele«, torej za transplantacijo organov.

Prodaja otrok oz. obravnavanje otrok kot objekt in kot tržno blago to možnost vsekakor olajšujeta.

Za konec tega dela, pa le še to. Tudi v preteklosti so ljudje res imeli istospolna nagnjenja in so to obdržali zase. Družbeno odgovorno pa so bili toliko zavedni, da so se poročili imeli otroke in jih spravili do kruha. Življenje ni samo pesem in samo ljubezen in samo seks in samo veselje in samo zabava. Življenje so tudi obveznosti, delo, celo garanje in odrekanje. Ne poznam večjega odrekanja, kot tistega, ki sta ga sposobna starša za dobrobit lastnega otroka. Domnevam, da je v splošnem trendu kapitalizacije veselja in slasti, ter socializacije odgovornosti in obveznosti tudi ta, da naj za (lastne) otroke poskbi nekdo drug. Nekdo drug naj jih rodi in naj jih izroči (istospolnim) staršem, ko pa je rešitev zelo preprosta in zelo na dlani. Imejte lastne otroke po naravni poti. In sprejmite zanje vse starševske obveznosti in ugodnosti, za katere menite, da so upravičeni heterospolni pari.

Sodobna spolnost pa je v javnosti postala tako sprevržena, da je nenadoma (v parih letih) več homoseksualnosti v medijih, kot je dobre klasične ljubezni med moškim in žensko. Za to ljubezen pa je treba iti čez okope. Nenadoma je »in« protestirati zaradi homoseksualne ljubezni, ni pa »in« občudovati klasično moško-žensko spolnost, oz. je le-ta getoizirana med pornografijo.

Da nas ne bi preveč zaneslo, naj vsakdo ljubi, občuduje in občuje kakor meni, da je prav in kakor mu ugaja. Toda naj ne pričakuje, da bo manjko, ki je v določenih kombinacijah inherentno (nujno) prisoten zapolnjevala družba. Zakaj pa bi le? Mar ni prelepo, da je vsak za svoje početje v prvi vrsti odgovoren najprej sam, da sam sprejme vse posledice lastnih odločitev.

O avtorju

Avtor se imam za liberalca. To pomeni, da mi daleč najbolj ustreza življenjska filozofija »živi in pusti živeti«. V tem smislu je morda nenavadno moje zavzemanje za tradicionalne vrednote, a pozor, liberalizem v življenju, zame, ni nezdružljiv z lepoto življenja samega, ki ga v prvi vrsti imam za čudovito izkušnjo in priložnost iz sebe in svojega okolja narediti sebi, svojemu ožjemu in širšemu krogu za čim lepše. In ena izmed teh čudovitih izkušenj je zagotovo spočetje (v vseh naravnih oblikah), rojstvo in vzgoja lastnega otroka. V tem smislu je zavzemanje za tradicionalno družino zgolj naravna in zame zelo razumna vrednota, ena izmed tistih, ki bo ostala z menoj, tako sem prepričan, do smrti.