Janez Zemljarič, resnični stric iz ozadja

Janez Zemljarič, resnični stric iz ozadja

© 2012, Darko Bulat

Ta zapis nastaja v času, ko Slovenijo pretresajo množične demonstracije, ko je politika skoraj sinonim za  nemoralnost in korupcijo, ko ljudstvo sicer ne ve točno kaj bi rado, toda uresničitev tega želi takoj. Nekateri novinarji so tudi vskočili na vlak populizma in skoraj tekmujejo kdo bo bolj nazorno in pravočasno (ali celo vnaprej) napovedal čas in kraj naslednjih demonstracij, ne zavedajoč se, da s tem v enem delu organizacijo demonstracij prevzemajo nase.

Tudi predsedniška kampanja je potekala v senci demonstracij oziroma dogodkov na »trgih in ulicah«. Ta izraz je v politiko v enem drugem obdobju sicer vpeljal sedanji predsednik vlade g. Janez Janša (ki ga bom med tekstom navajal kot Ivan Janez Janša, ali Ivan Janez, glede na to, da so v javnosti večkrat zaokrožili posnetki uradnih dokumentov iz katerih je razvidno, da je uradno ime g. Janše Ivan).

Tako smo med kampanjo lahko prvič slišali za »strice iz ozadja« kot izraz, ki naj bi opisoval skoraj vsemogočnega človeka, ki se mu pripisuje močan vpliv na dogodke, ki zaznamujejo ali so zaznamovali čas, če ne prej pa zagotovo od osamosvojitve do danes. V tem kontekstu je bil javno imenovan g. Milan Kučan, a je po kratkotrajni polemiki z, danes že izvoljenim novim predsednikom, g. Borut Pahorjem, jasno, da ta polemika slednjemu ni škodovala, morda ravno nasprotno.

Zdi se, da je ta polemika z domnevnim stricem Kučanom ugled Borutu Pahorju še dvignila kot človeku, ki je morda nekoč res bil v vplivnem območju »stricev«, a se je na nek, še neznan način, iz tega območja iztrgal. In ker so »strici« zasloveli kot priročni krivci za vse gorje, ki se domnevno godi »malemu človeku«, je logično, da v javnosti vlada velik interes, da se jih razkrije.

»Strici iz ozadja«

Pri iskanju se ni treba ustaviti pri Milanu Kučanu, Janezu Stanovniku, Janezu Kocjančiču, ali celo »teti« Mateji Kožuh-Novak. Vse naštete osebe so v preteklosti opravljale visoke funkcije v sistemu. Toda ena oseba je od osamosvojitve Slovenije dalje, navkljub spremembi družbeno političnega sistema, vztrajno ostajala »pod radarjem«, torej zunaj javnih debat, polemik in javnih nastopov.

G. Janez Zemljarič ni kdorkoli.

Bolj ali manj vsi vemo kdo so Alojz (Lojze) Peterle, Janez Drnovšek, Anton (Tone) Rop ter Ivan (Janez) Janša. Gre za nekdanje in za sedanjega predsednika Vlade Republike Slovenije.

G. Janez Zemljarič, danes 84-letnik, je (med ostalim) bil tudi predsednik vlade. Resda je nekdanji sistem »enotne oblasti« predvideval, da je »vlada« le izvršilni organ skupščine in se je imenoval »izvršni svet«, pa vendar gre po vsebini za vlado tedanje Socialistične Republike Slovenije. To funkcijo je opravljal med letoma 1980 in 1984.

Toda g. Zemljarič je pred tem bil tudi direktor kliničnih bolnišnic v Ljubljani, direktor Službe Državne Varnosti (SDV, poljudno znane tudi kot UDBA), sekretar (danes bi rekli »minister«) za notranje zadeve Slovenije, podpredsednik izvršnega sveta SFRJ ter, tako Wikipedia, nosilec številnih drugih pomembnih funkcij v nekdanjem sistemu.

V tem smislu je skoraj neverjetno, da vse od osamosvojitve do danes g. Zemljarič ni izzval večje pozornosti medijev, še posebej zato, ker v vseh teh letih g. Zemljarič ni užival nekega spokojnega življenja upokojenca, ki bi le občasno pokramljal s prijatelji o »dobrih starih časih«, igral šah ali kvartal, se sprehajal in na splošno se ne ukvarjal konkretno z dnevno politiko ali posli.

G. Zemljarič je ves čas bil in je še vedno aktiven.

Ker ne moremo mimo dejstva, da je star polnih 84 let, se lahko samo sprašujemo, kdo je ta delno skrivnostni, a zagotovo še vedno vplivni, lahko rečemo celo močni mož s številnimi znanstvi, zvezami, oziroma razvejanim socialnim omrežjem, ki bi mu ga verjetno zavidal marsikateri zagrizeni uporabnik Facebooka, Twitterja, itn.

Iskanje g. Zemljariča

G. Zemljariča sem iskal, ker sem sem ter tja občasno zasledil njegovo ime. Le-to se je pojavljalo na podoben način, kot se morda pojavlja videnje »Jetija«. Tako sem vedel, da g. Zemljarič obstaja, da je aktiven, a vendar, ne spodobi se nekomu kar »narisati« na vrata, mu pomoliti pod nos seznam vprašanj in pričakovati, da bo nanje tudi odgovoril.

G. Zemljarič je resen in uglajen gospod. Takšen občutek sem dobil takoj, ko sem med iskanjem materiala po internetu zasledil posnetek njegovega nastopa iz leta 2011 v Izoli, v katerem je predstavljal in razlagal nek razvojni (gradbeni) projekt za Izolo v vrednosti cca. 300 MIO EUR. Opa, sem si rekel, g. Zemljarič operira z resnimi zneski.

Bilo ga je mogoče zaslediti tudi med povabljenimi na zasebno srečanje skupine »YES« pri znanemu ljubljanskemu odvetniku g. Miru Senici. Občasno sem slišal o »vabilih na kavo« k g. Zemljariču. Posledično sem čutil, da pri teh obiskih ne gre le za srkanje kave, bistvo je v srečevanju z ljudmi in v pogovoru.

Tako je novinar in kolumnist g. Dejan Steinbuch domnevno zavrnil njegovo povabilo na kavo. Dodatno me je zaintrigiralo dejstvo, da je na »kavi pri Zemljariču« bila tudi ena izmed kandidatk za predsednico države na zadnjih volitvah. Le domneval sem, da ni bila ona ta, ki je prosila za kavo, temveč je pobudo dal morda kdo drug.

Ko sem izvedel, da g. Zemljarič nekako nerad daje intervjuje oziroma da se skoraj izogiba srečanju z novinarjem Financ g. Novico Mihajlovičem, mi je postalo jasno, da je g. Zemljarič še kako pomembna oseba, ki jo je vredno spoznati in ji prisluhniti, saj ima zagotovo mnenje o marsikateri zadevi ter o marsikaterem problemu sodobne družbe.

Če k temu prištejemo dejstvo, da ima za seboj že kar nekaj častitljivih let pestrega življenja, ter da njegove biografije ali avtobiografije (še) ni, je logično, da gre za osebo, ki preprosto preveč časa posveča konkretnim poslom in malo (ali pa celo nič) lastni promociji. G. Zemljarič je očitno ne potrebuje, saj ima, kot povedano, dovolj stikov, da bi mu morda večja javna izpostavljenost celo bolj škodovala, kot koristila.

Ne glede na to sem začel intenzivno iskati način kako stopiti v stik z g. Zemljaričem ne da bi pri tem spodbudil nek odpor ali nelagodje.

Internet je močno orodje. Tako na internetu najdemo veliko različnih podatkov o določeni osebi, toda včasih se v iskanje vključi tudi naključje ali sreča. Naključje je hotelo, da sem med dnevno dozo uporabe Twitterja naletel tudi na uporabnika, ki je v enem stavku zatrdil, da je Zemljaričev sosed.

Beseda je dala besedo, izkazalo se je, da gre za vikend, a me je to iskanje in srečanje s tem Twitter uporabnikom spodbudilo k razmišljanju tudi v drugo smer. Ali nemara že poznam kogarkoli v Sloveniji, ki bi utegnil biti Zemljaričev znanec, morda celo prijatelj?

In sem ga našel v eni osebi, ki je ravno te dni izdala knjigo, lastno avtobiografijo; ki ga sicer poznam kot kolega radioamaterja, a je v življenju počel še marsikaj drugega. Ta oseba mi je pomagala, da sem prišel do g. Zemljariča, čeprav nobenega konkretnega problema, ki naj bi mi ga g. Zemljarič pomagal razrešiti nimam. Bi se pa vseeno z njim rad srečal.

In res, na vprašanje »kakšna bi bila tema pogovora« sem izrecno odvrnil, da ne gre za kakršne koli posle. Z njim bi se rad pogovarjal zgolj kot radovedni posameznik, pogovor pa bi tekel o najrazličnejših temah. To je morda še najbolj čuden del tega uvoda, namreč, »zakaj«. Osebno sem le čutil, da je to nekaj kar moram storiti, a da se bo »zakaj je to dobro« že izkazalo v nadaljevanju.

Ta skupni prijatelj mi sprva seveda ni dal zasebne Zemljaričeve številke, a sem to tudi pričakoval in rekel le to, da bom z veseljem jaz dal svojo številko, pa če bo g. Zemljarič pripravljen za srečanje, naj me pokliče ali se bomo že kako ujeli.

Tako je tudi bilo, čez nekaj časa sva se srečala s tem skupnim prijateljem, ker sem si zaželel njegove avtobiografske knjige. Ne le, da mi jo je na srečanju izročil skupaj s posvetilom in podpisom, temveč je med platnicami bil tudi listek z zasebno GSM številko g. Zemljariča.

Klic

Sprva seveda nisem vedel, če sta sploh govorila in mi je skupni prijatelj dal njegovo številko na lastno pest, a je kasnejši dogodek pokazal, da sta še kako bila v stiku in da sem dobil mobilno številko z osebnim privoljenjem g. Zemljariča.

Z zavestjo, da v svojem nastopu ne morem in ne smem škodovati najinem skupnem prijatelju, sem naslednji dan v dopoldanskem času prvič poklical g. Zemljariča.

Ni se odzval. Zveza se je prekinila po treh zvonenjih. Po pričakovanju je po nekaj minutah poklical nazaj in je bilo jasno, da sem ga ujel nekje na poti. Še enkrat sem ga poklical čez cca. 45 minut, ko naj bi predvidoma bil v pisarni, da bi se dogovorila za sestanek. Po krajšem pogovoru sva dogovorila termin najinega srečanja za naslednji dan ob 11:00.
 

Pisarna g. Zemljariča se nahaja v ljubljanskem World Trade Centru na Dunajski ulici.

Simpatičen je bil ta prvi sestanek, ki se je začel z mejhnim, morda nepomembnim zapletom, saj sem jaz zabeležil, da je sestanek, kot prej povedano, ob 11:00, toda zaradi meni neznanega razloga je g. Zemljarič imel občutek, da se bova dobila že ob 9:00. No, približno ob 10:40, ko sem že parkiral v garaži WTC-a, da ne bi zamudil, me pokliče skupni prijatelj in me vpraša kaj se dogaja, da ga je klical g. Zemljarič, da me ni bilo na sestanku in da je spraševal kdo je ta človek (jaz), itn. Sam sem ga nemudoma skušal pomiriti, da je sestanek dogovorjen, vendar za ob 11:00, da sem že v WTC-u, a da čakam na dogovorjeno uro, da pa se bom nemudoma odpravil v pisarno g. Zemljariča, saj gre vendar za sestanek na mojo pobudo.

Pisarno sem našel zelo hitro. Gre za sorazmerno skromno oziroma tipsko urejeno pisarno, kakršnih je v kompleksu World Trade Centra zelo veliko. Sprejela me je zelo prijazna tajnica g. Zemljariča s katero sva hitro uredila nesoglasje okrog neusklajenega termina. K sreči je g. Zemljarič bil še vedno v WTC-u.

Kava pri Zemljariču

Sedim v pisarni g. Zemljariča in pijem kavo. To je tista prelomna točka na kateri sem se za hip vprašal, če sem sedaj tudi jaz v vplivnem območju »stricev« oziroma vsaj enega pomembnega gospoda, ki sem ga iskal in ga naposled tudi našel, g. Janeza Zemljariča.

Ko je naposled g. Zemljarič vstopil in se z menoj rokoval je bilo jasno, da ne ve točno v kateri predal bi me dal. Morda sva tudi zato toliko lažje začela najin pogovor, ker sem pristopil kot nekdo, ki od njega ne potrebuje nobene usluge.

Povem, da sem uvodoma izvedel manjšo diverzijo, saj sem g. Zemljariču najprej izročil manjše darilo, steklenico »Martella«, »Kraš« čokoladne napolitanke in zavojček kave »Barcaffe«.

Pogovor

G. Zemljariča je seveda zanimalo kdo sem, kaj hočem, kaj si obetam od tega pogovora in vse, kar bi najbrž zanimalo kogarkoli, ki bi ga iskal in se z njim dobil na razgovoru. Predstavljen sem mu bil kot nekdo, ki zase trdi, da ni novinar (in res nisem), da ne želim poslovnega pogovora (in res ne) in da me v resnici zanima le on sam.

To sem povedal g. Zemljariču tudi osebno, da se želim z njim le pogovarjati. O vseh temah, ki jih kot človek z večletnimi izkušnjami v politiki in gospodarstvu zagotovo ima.

Seveda sem v zakup in iz vljudnosti moral povedati nekaj tudi o sebi. In sem povedal kdo sem, kaj sem, kje delam, kje vse sem delal, kaj sem delal, itn. Da sem od leta 1991 naprej »prišlek«, ki sem se poročil s Slovenko, da sem pred tem delal na Inštitutu Ruđer Bošković v Zagrebu na Hrvaškem, da imam kar nekaj izkušenj z Internetom, da sem ga uvajal na Hrvaškem in v Sloveniji, da sem delal še na Hermes Softlab-u, SDK/APP, da sem imel lastno internetno podjetje, da ne naštevam naprej, saj ne gre za mojo biografijo, temveč zgolj za razlago zakaj se sploh zanimam zanj.

Tako sem povedal tudi nekaj o lastni nekajletni izkušnji s stranko ZARES, ki mi je pomagala vpogledati v to, kako se »dela politika« oziroma to, da je v politiki dosti manj romantike, kot je to morda videti od zunaj. Omenil sem delo z ljudmi, oz. da je v politiki največ trdega dela z ljudmi, da delati z ljudmi nikakor ni enostavno, še manj lahkotno, da se v politiki pazljivo meri vsaka beseda in poteza, da se zavezništva sklepajo (navadno) na podlagi interesov, ter zlasti, da ni večnih zaveznikov. Da s(m)o ljudje, ki se lotijo politike (zavestno ali nezavedno) še vedno samo ljudje, ki delajo tudi napake, toda najbolj neodpustljiva napaka je ošabnost, vzvišenost do drugih… Izpovedal sem se, da sem tudi sam čez čas začutil, da ZARES ni tisto, kar sem upal, da bi utegnil biti. Upanje neke nove politike, saj so v tej stranki hočeš-nočeš veliko večino pozornosti imeli že uveljavljeni kadri (večinoma iz nekdanjega LDS-a), zelo malo se je delalo na profiliranju »novih obrazov«, kar je, kakopak, škoda. Ravno to je bil namreč poglavitni nasvet osebe, s katero sem se tedaj še nekako najbolj ujel, pokojnega Petra Božiča, ki je ves čas trdil, da naj »stari kadri« delujejo bolj kot svetovalci, v prve vrste pa naj stranka pošilja nove obraze.

Kakorkoli, slednje se ni zgodilo. Nekaj sodelovanja je bilo, nikakor ne morem reči, da je izkušnja v ZARES-u bila slaba, nasprotno, kot vsaka šola je bila dobra, toda moje iluzije, da je preboj posamezniku v politiki mogoč osebi, ki nima nekega zaledja ali »pedigreja«, so se razblinile. Jaz »pedigreja« kot prišlek zagotovo nisem imel. Piko na »i« temu prepričanju pa je postavila določena programska izjava v letu 2011, sicer pripravljena v času, ko ZARES ni več bil vladna stranka in se je pričakovalo, da bodo decembra predčasne državnozborske volitve. Po teh volitvah, 4.12.2011, je ZARES v celoti izpadel iz Državnega zbora in od takrat deluje kot zunajparlamentarna stranka z manj kot 1% podporo volivk in volivcev, kar pomeni, da je ostala tudi brez državnega financiranja.

Tista, zame prelomna, programska izjava je bila sicer dolga, a niti v enem stavku nista bili omenjeni pomen oziroma nujnost krepitve pravne države in prava, kakor tudi ne gospodarstva. Ker sem izhajal iz gospodarstva oziroma podjetništva in sem se tudi v času, ko sem deloval v javni službi, vedno spraševal kaj lahko storim(o) za gospodarstvo, mi je bilo jasno, da brez teh temeljev ta programska izjava ne odraža mojih vrednot.

Ko sem k temu dodal še izogibanje tedanjega predsednika stranke, Gregorja Golobiča, da bi se pred mediji sam in javno branil (namesto tega se je za celo leto pogreznil v molk in tako pustil prostor špekulacijam v zvezi z afero Ultra zaradi novinarju zamolčanega poslovnega deleža v zagorskem podjetju Ultra d.o.o. in kasneje NLB zaradi uhajanja podatkov o kreditiranju Ultre d.o.o. s strani NLB d.d., kar je generalno škodovalo predvsem stranki ZARES sami) je bilo logično, da niti sam predsednik stranke ni bil kos tej nalogi. Torej, da ne razume povsem, da ni vedno pomembno »imeti prav«, ampak, da je to potrebno znati posredovati tistim, od katerih je odvisna njegova nadaljnja politična usoda. Ker se g. Golobič tudi sicer drži raje zase in svoja stališča najbrž deli raje v določenem ožjem krogu oseb, ki jim zaupa, ter, če omenim tudi to dejstvo, da na ponujeno roko drugega člana stranke ne vrne nazaj z enako gesto, temveč se raje izmuzne in skorajda zbeži, ni druge, kot sklep, da ni ravno »ljudski človek«.

To ZARES-ovsko epizodo sem omenil oziroma povedal g. Zemljariču tudi zato, ker me je naravnost vprašal, kaj pa jaz želim, kakšne so moje osebne ambicije? Politika? Gospodarstvo?

Sem povedal tako kot čutim, da politika kvečjemu takšna, v kateri sem neodvisen, saj rad »levim« povem, če je kaj prav in kaj narobe, a tudi »desnim«, če je kaj prav in kaj narobe. Ob teh lastnih besedah sem se skoraj ugriznil v jezik, ker je skoraj identično stališče ob eni priliki izrekel v svojem nagovoru Josip Broz Tito, ko je razlagal neuvrščenost: »Da mi želimo sopstveni put, da kažemo i onima na istoku šta je pravilno, a šta nije i onima na zapadu šta je pravilno, a šta nije«. Prisežem, da ga nisem kopiral (zagotovo ne hote).

Seveda me je g. Zemljarič spraševal po moji izobrazbi in me na moje besede, da sem leta 2005 (po tem, ko sem prodal lastno podjetje za internet) začel študirati pravo, ter da mi manjkata do diplome še dva izpita (za poznavalce MJP i gospodarsko statusno pravo) okregal, dvignil glas (in pokazal svojo čvrstino kljub častitljivim letom), da MORAM dokončati fakulteto, da je izobrazba pomembna, da ne morem pričakovati, da bom zasedel kakršen koli pomembnejši položaj, če bodo moji sodelavci ali celo podrejeni imeli višjo izobrazbo kot jo imam jaz.

Omenil je, da je v preteklosti že imel (vsaj en) primer, ko je pristopil nekdo, ki mu je (po lastnih besedah) manjkala le diploma. Čez čas se je izkazalo, da ni šlo le za diplomo, temveč poleg diplome še pet izpitov. Podaril je, da je trajalo dolga tri leta, preden je ta nekdo k g. Zemljariču prišel in mu končno pokazal svojo diplomo.

Seveda sem se nemudoma nasmejal, ga nekoliko morda nevljudno prekinil in odvrnil, da naj me ne razume narobe, da nisem k njemu prišel zato, ker bi iskal službo. Iz tega dela pogovora sem sklepal, da se je že dogajalo, da je posredoval pri marsikateri zaposlitvi, a je očitno tudi to, da se še kako zaveda, da razpisov ni mogoče prirediti tako, da naj bi npr. gimnazijski maturant ali nek tehnik zasedel mesto, ki pritiče osebi z univerzitetno diplomo. In tako se mi zdi tudi prav.

Moja fakulteta in diploma bosta moj križ še nekaj časa, seveda si bom prizadeval, da ju dokončam in bom dokaj ostre in naravnost izrečene besede g. Zemljariča vzel skrajno resno, a jih obenem izrekam (ponižno, kot se za osebo s komaj peto stopnjo izobrazbe, ki ni dokončala Elektrotehnične fakultete v Zagrebu, ter za zdaj tudi ne Pravne fakultete) tudi vsem drugim: »Izobražujte se, le tako lahko pričakujete, da boste zasedli nek položaj.«

Toda to naj bo na pošten način, brez goljufanja, prepisovanja, ali ponarejanja diplom.

Kar zadeva teme pogovora, kar je g. Zemljariča zlasti zanimalo, sem odvrnil, da vse. Če spremlja politično oz. družbeno situacijo potem ve v kakšnih razmerah je država in družba, da on kot nekdanji visoki funkcionar zagotovo ima o marsičem svoje stališče, da se, navsezadnje, vsake toliko sliši ta znameniti izraz »strici iz ozadja« in sem ga tako naravnost vprašal.

»Ali bi se lahko prepoznali v izrazu stric iz ozadja?«

 

G. Zemljarič na moje direktno vprašanje ni odgovoril, toda zanikal tudi ni. Sem mu ponudil tudi razlago za vprašanje in omenil znan podatek, da je Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Republike Slovenije vendarle krepko mlajši od njega. Da v luči neke seniornosti zagotovo Janez Zemljarič mora imeti večjo težo kot Milan Kučan. Tekom pogovora nisem omenjal svoje prispodobe iz časa predsedniške kampanje, da je verjetno Pahor v razmerju do Kučana na podoben način, kot je morda Kučan do Zemljariča, torej najbrž neke vrste »up« oziroma nekdo, ki naj nadaljuje voditeljstvo, neke vrste politični dedič.

A v svojem bistvu gre za to. Po osamosvojitvi so se vse luči obrnile proti Milanu Kučanu, predsedniku predsedstva, kasneje prvemu predsedniku RS, hkrati je Janez Zemljarič (in najbrž še vrsta drugih nekdanjih vplivnih funkcionarjev od katerih danes ni več med živimi ne Staneta Dolanca, ne Ivana Mačka Matije, itn.) ostal v senci.

In je v njej vztrajal do današnjega dne.

G. Zemljarič je odkrito povedal, da je zavrnil številne pobude, izrazil se je celo z besedo »pritiske«, da bi izdal kako svojo knjigo, biografijo ali avtobiografijo.

Toda meni osebno se zdi škoda, da oseba, ki je nedvomno v pomembnem deležu zaznamovala obdobje do osamosvojitve, na določen način zagotovo tudi po osamosvojitvi, ne bi povedala svoje resnice. Ali svoje zgodbe.

Omenil sem mu tistega skupnega prijatelja, ki je ravno pred dnevi izdal lastno avtobiografijo. Gre za res vsestransko osebo, ki je bila marsikaj: od pastirja v lastni požgani vasi med vojno pa naprej do zelo pomembnih funkcij. Prijatelj je knjigo napisal na prigovarjanje lastne družine, otrok in vnukov. Začel sem jo brati in že prvi stavki obetajo zanimivo čtivo.

Nekaj podobnega, ne nujno na enak način, pa sem prepričan, da g. Janez Zemljarič dolguje sebi, svoji družini, morda celo širši družbi.

Morda utegne ponuditi določene nove poglede na pretekla obdobja, ali določene resnice o znanih zgodbah (npr. tajkunskih).

In res, za hip sva se ujela v pogovoru točno o tajkunskih zgodbah s poudarkom na neposrečenem managerskim odkupom velikega gradbenega podjetja SCT d.d., ki ga je dolga desetletja vodil g. Ivan Zidar.

Vprašal sem sebe in g. Zemljariča, kako je mogoče, da se kaj takega zgodi g. Zidarju, ki je živel za to podjetje. Ki je osebno hodil naokoli po gradbiščih; ki je to podjetje ustvaril in ga naredil za tako močnega; ki se navsezadnje tudi piše Zidar in mu je tako (»nomen est omen«) gradbena stroka očitno položena že v zibelko. Kako je to možno? Ne rečem za Hildo Tovšak, ki se je kar pojavila na vrhu Vegrada, toda kako je Zidarju sploh prišlo na misel delati MBO in upati, da se bo izšlo.

Seveda sem rekel, da imam o tem svojo teorijo, nakar je g. Zemljarič izzvano poskočil: »No, pa jo povejte!« in sem jo.
 

Da je zagotovo moralo iti za t.i. »nacionalni interes«, da mu je zagotovo nekdo moral predlagati to (sicer bodo prišli tujci in bodo vse pokupili, Slovenci in Slovenke bomo le še mezdni delavci). Zamolčal sem, da v gradbeništvu že dolgo niso le Slovenci in Slovenke, temveč delavci, ki so v Slovenijo prišli delati v upanju po poštenem plačilu, ki ga v dobrem delu niso dobili.

Kakor koli, v določenem obdobju so banke očitno »tiščale denar«, ki je na tujih finančnih trgih bil poceni in se zgodba zato v celoti ni izšla. Ne managerjem, ki so upali, da bo konjunktura večna, ali vsaj še 20 let, ne bankam, ki so te posle kreditirale, niti ne finančnim mogotcem, ki so na podlagi drugih izvedenih poslov sicer kovali kratkoročne dobičke, a se je zgodba sesula kot hiša iz kart, ko se je zatresel ameriški finančni trg, kasneje tudi evropski, da bi danes imeli krizo, ki v glavnem omejena na tki. evrsko območje, preostanek sveta se je bolj ali manj opomogel.

G. Zemljarič moji tezi ni nasprotoval. Je pa omenil, da je Zidarja svaril, opozarjal, da naj se umakne iz aktivnega vodenja podjetja in naj prepusti vodenje drugim, mlajšim, on sam pa naj se da imenovati za svetovalca. Pa Zidar očitno ni bil za to.

Omenil je tudi pogoltnost. Da so ljudje (managerji) preprosto bili v določenem obdobju pogoltni.

Tekom pogovora naju je občasno zmotil njegov telefon. Iz teh kratkih pogovorov je bilo jasno, da je g. Zemljarič iskana oseba. A da so tudi razmere danes drugačne. Da je kriza.

Pomagati s svojimi zvezami ali »odpirati vrata«, kar lobisti v svojem bistvu počno, je tako danes očitno neprimerno težje kot takrat, ko je denar oz. kapital na voljo.

Pogovor sva zaključila tako, da je g. Zemljarič parkrat pogledal na uro in mi je bilo jasno, da ima bodisi drug sestanek ali pa ga morebiti dolgočasim. Sem vprašal, če bova počasi zaključila in je omenil, da ima naslednjo obveznost ob 12-ih, da pa se bi lahko še kdaj srečala.

Ta njegova opazka me je neizmerno razveselila. Razumel sem jo kot vabilo, da iz tega pogovora kaj dam tudi na papir ter da se tekom morebitnih nadaljnjih pogovorov dotakneva drugih tem.

Osebno bom kot temo pogovora predlagal demokracijo oziroma demokratizacijo Slovenije in tega dela sveta, morda bova pustila pri miru osamosvojitveno obdobje, toda proteste, ki te dni pretresajo Slovenijo, bova zagotovo omenila.

Če zaradi drugega ne pa zato, ker gre za človeka, ki res spremlja, kaj se v Sloveniji dogaja in ki se kljub svojim letom lahko pohvali z jasno besedo in jasnim in zelo praktičnim načinom razmišljanja. Kar je zlasti te dni postala domala redkost.

Z g. Zemljaričem sva se poslovila po približno eni uri pogovora z obetom, da se dobiva še letos.

O terenskih avtomobilih (terencih) sredi mest

O terenskih avtomobilih (terencih) sredi mest

...kot jezni odgovor na protest društva "Focus"

 (c) 2012, Darko Bulat

Včeraj, 12.9.2012 je manjša skupina članov in simpatizerjev društva "Focus" sredi Ljubljane organizirala neke vrste protest zoper navzočnost "terencev" sredi mest. Protest so, med ostalim, izvajali tudi tako, da so "delili rdeče kartone" naključno mimovozečim in nič hudega slutečim lastnikom terenskih avtomobilov. Ta protest je, glede na svojo razsežnost, dobil kar zajetno pozornost s strani vseh pomembnejših medijev, tako TV kot dnevnega časopisja.

Uvodoma naj povem, da sem lastnik in uporabnik terenskega osebnega avtomobila Land Rover Defender 110. Kdor ne ve kaj to je si lahko pomaga z "Guglom", v grobem pa velja, da gre za enega izmed bolj zmogljivih terenskih vozil. Sem tudi član društva ljubiteljev terenske vožnje in se občasno udeležim kakih organiziranih off-road dogodkov (zlasti v tujini). Tovrstna dejavnost je v tujini bolj popularna in "družbeno sprejemljiva", kot (očitno) v Sloveniji, saj so v Sloveniji v glavnem same prepovedi glede vsega, tako tudi glede morebitne vožnje v naravi. A narava je dejansko silno prizanesljiva in lahko prenese vse.

Res pa je tudi, da (žal) ne živim nekje na deželi, kjer bi morda njegove terenske zmogljivosti preverjal dnevno. A tudi, če bi, urbanizacija dežele je v Sloveniji prišla do stopnje, da je skoraj vsaka vas v celoti ali v večjem delu asfaltirana. Živim sredi Ljubljane, alas, tako, da sem se ob včerajšnjem protestu čutil kot tarča tega protesta, pa čeprav meni osebno niso izročili "rdečega kartona". Očitno nisem bil na pravem mestu v času protesta.

Toda, ta avto sem kupil sam, z lastnim denarjem. Domnevam, da velja enako za vse druge (ali veliko večino) lastnike terencev. Tudi stroške goriva (v katerem je veliko trošarine, torej neposredno davščin državi) in servisov ter vzdrževanja krijem sam. Tako nameravam ravnati tudi v prihodnje, torej ne pričakujem, da bi mi moje stroške kril kdorkoli drug, ne Urad Vlade za komuniciranje in ne katerikoli drugi sponzor.

Hkrati si ne morem privoščiti, da bi za vsako priložnost imel drug avto. Imam le terenca, in ne npr. Smarta za po mestu, enoprostorca za družinske izlete, kombi za nakupe v IKEI, Audi za poslovne sestanke in kabriolet za romantične izlete.

Ko je pred leti bila poplava v Ljubljani (predvsem na Viču) sem pomagal nekaj prebivalcem Viške ulice, da jim ni bilo treba tacati po globoki vodi in jih prepeljal na suho. Takrat je marsikateri avto obtičal v globoki vodi. Mojemu voda ne škoduje, saj je klasični diesel, nima skoraj nič elektronike (razen alternatorja, avtoradija in nekaj stikal).

In kdo naj meni potem prepove navzočnost sredi mesta in zakaj, ter zlasti na kakšni pravni podlagi? Redno servisiram avto, plačam vse obveznosti za uporabo cest kot vsak drug uporabnik le-teh. Me ne moti niti to, da letno prevozim bistveno manj kilometrov, kot nekdo, ki se dnevno pripelje z lastnim avtom v Ljubljano. Ko že "Focus" omenja prekomerno porabo goriva.

Me pa moti, ko kdorkoli parkira na prostoru za invalide. In če to slučajno sovpada z nekoliko boljšim avtomobilom (terenc ali ne) je TO KONKRETNO DEJANJE potrebno sankcionirati. Ne gre za to, da bi vsi lastniki terencev med sabo solidarizirali z prenapetnežem, ki ("može mu se") parkira na prostoru za invalide, ali drugje na neprimernih mestih, gre za to, da nismo čreda.

Vsakdo naj odgovarja za lastna dejanja in noben "Focus" ni potreben za to, da nas spravlja v meje, ki obstajajo le v njihovih glavah. Ne vem od kod jim pravica ali drznost, da upajo drugim navadnim ljudem soliti pamet kako naj ravnajo v lastnem življenju, vem pa od kod jim denar za to početje.

Kot društvo ga dobijo neverjetno veliko iz javnih virov.

"Supervizor" pravi, da je društvo "Focus" v zadnjih 10 let iz javnih sredstev dobilo nekaj čez 400.000 EUR. Samo v letošnjem letu je do zdaj dobilo cca 150.000. Ni slabo za društvo.

Mimogrede, društva, ki se ukvarjajo z naravoslovnimi dejavnostmi in s spodbujanjem naravoslovja pri mladih, torej s tistimi, ki edina lahko pomagajo potegniti voz gospodarstva iz krize ne dobijo niti približno takšne zneske. Društva elektronikov, astronomov, radioamaterjev, vsa ta so v veliki večini primerov odvisna zgolj in samo od članarin lastnih članov in morajo krepko premisliti katere dejavnosti sploh lahko izvajajo, saj je kapitalistična logika neizprosna. Če je treba plačati najemnino za članske prostore (ki je do pred leti ni bilo potrebno plačevati, saj so družbene dejavnosti bile zaželjene) je jasno, da bo zmanjkalo denarja za kaj drugega. Ali pa se bo potrebno izseliti, kot se je npr. letos mogla izseliti Zveza Radioamaterjev Slovenije iz lokacije na kateri je bila od ustanovitve pred več kot 60-imi leti.

Tukaj je link na Supervizor vnos društva "Focus": http://supervizor.kpk-rs.si/podj/54838444/

Iz znoraj navedenega se zdi, da je družbi (in državi) očitno več do tega, da se financirajo tisti, ki po končanem študijo niso zmožni najti službe in zaposlitve v gospodarstvu, kakor, da bi se denar uporabil za investicije in naložbe. Bog varuj, potem ni niti presenetljivo, da smo kjer smo.

V tem smislu je tki. protest društva "Focus" le pokazatelj kako globoko zgrešeno politiko porabe javnega denarja se je vodilo in se vodi. Lastniki terencev smo le "kolateralna škoda", a se zaradi tega še s tem ni treba sprijazniti.

Jaz se s tem ne morem strinjati in se ne bom strinjal nikoli.

Za povzetek:

1. Društvu Focus": glejte svoja posla in najdite si konkretno delo.

 

2. Državi (Vladi RS): dejte malce preveriti kam gre javni denar in s kakšnim namenom se izvaja socialni inženiring pod pretvezo boja za čistejše okolje.

3. prenapetnežem, ki parkirajo na mestih za invalide: speljite se stran od tod in parkirajte pravilno

4. policiji: začnite, za božjo voljo, preganjat takšne prekrške in se ne obračat stran od tistih, ki očitno imajo denar (Cayenne, Audi Q7, BMW X6, whatnot) in ste presrani ob sami misli, da bi se zamerili kaki vplivni zverini

5. bralcem tega bloga: pokomentirajte..

O zasebnosti na internetu, ACTI in filtrih

 O ACTA, zasebnosti na internetu in filtrih

Pred dnevi sem se pogovarjal z novinarjem časopisa Reporter na temo ACTA, internet, zasebnost na internetu in podobno. Iz tega pogovora je nastal naslednji zapis.

Interview: Internet spreminja koncept zasebnosti

Pogovor je sicer bil še daljši in je bila omenjena tudi afera UDBA.NET iz leta 2003, pa afera BWIN.COM iz leta 2006, ki sta obe predstavljale (k sreči, neuspešen) poskus, da se vzpostavi filter na internetne povezave proti tujini in iz tujine.

V lanskem letu je ta filter postal realnost. Upravno sodišče je, namreč, odločilo v korist Urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (UNPIS), da se določene tuje spletne strani, na katerih se prirejajo igre na srečo (takšnih spletišč je baje nekaj tisoč) filtrirajo na način, da se ponudnikom dostopa do interneta (ISP-jem) naloži, da aktivno posegajo v DNS sistem in tako dajejo svojim uporabnikom prirejen podatek o točnem IP naslovu na zahtevani simbolični (imenski, npr. www.blabla.com) naziva določene internetne domene.

Sicer še vedno obstaja možnost (v kolikor niso posamezni ISPi obupali nad tem, da jih vsake toliko kdo ne pritegne v pravdo, kar je le strošek) pritožbe na Vrhovno, ter Ustavno sodišče, a je škoda že storjena.

Kako se bo nadaljevalo, tega ne vem, zagotovo pa se postavljajo čedalje večje ovire za prost pretok informacij, idej in se uresničujejo črnoglede napovedi, ki sem jih imel že pred dvajsetimi leti.

Da, namreč, internet ima tudi svojo zelo temno in zloveščo plat. Da je povsem možno, da postane internet in z njimi povezana sredstva komuniciranja (npr. mobilni telefon) orodje množičnega nadzora nad prebivalstvom, njegovimi željami, celo neizgovorjenimi hrepenenji, itn.

Zato sem že pred časom začel pisati eno pripoved o tem, da postaja internet bojno polje. Jo sicer nisem dokončal, a je ideja o tem zelo živa.

Zloženke, agitacija in propaganda

Zloženke, agitacija in propaganda

ali zopet #PROTI o Družinskem zakoniku

© 2012, Darko Bulat

Pred parimi dnevi je Ministrstvo za družino, delo in socialne zadeve (MDDSZ) izdalo zloženko v kateri skuša z določenimi trditvami oz. z negacijami domnevnih trditev nasprotnikov DZ dokazati upravičenost Družinskega Zakonika (DZ). Obenem skuša ovreči nekatere dvome ali celo strahove nasprotnikov DZ. Med nasprotnike DZ štejem tudi sebe zato bom po svojih močeh odgovoril oz. pokomentiral nekatere navedbe iz tistega letaka.

Letak je dostopen na naslovu:

http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/DRUZINA/dzak_letak.pdf

V letaku objavljene trditve so takšnega značaja, da jih je nujno komentirati, saj kot državljanu in davkoplačevalcu se mi ne zdi prav, da se javnost zavaja, vse z žigom in podpisom države. Zapis iz letaka bo v narekovajih in italiziran, moj komentar bo sledil v nadaljevanju.

Istospolna partnerska skupnost

» - Ali zakonik omogoča poroko dvema istospolnima partnerjema oziroma ali bosta lahko sklenila zakonsko zvezo?

NE. Družinski zakonik istospolnim partnerjem NE omogoča poroke. Družinski zakonik za istospolne pare predvideva sklenitev partnerske skupnosti, priznava pa taki skupnosti vse pravice kot zakoncema, razen skupne posvojitev otrok.«

Ta trditev je na letaku prva. Kot prva bi nedolžni bralec lahko pomislil, da je tudi najbolj pomembna, a to zagotovo ni. Najbolj pomembni ugovori zoper DZ so vezani na institut posvojitve (otrok) in ne s sklenitvijo istospolne partnerske skupnosti. Kot je že iz samega teksta razvidno, zakonske skupnosti istospolna partnerja resda ne bosta mogli skleniti, a jim bo DZ priznal vse pravice, kakor, da bi ju sklenila. Bolj bode v oči nadaljevanje, v katerem pisci izrecno napišejo, da takšni skupnosti DZ ne priznava »pravica… skupne posvojitve otrok.«

Dolgo sem čakal, da bom izbezal ta ključni argument zagovornikov DZ. V debatah se navadno zanika, da imajo v mislih »pravico do posvojitve«, saj bi s tem priznali, da je objekt (predmet) takšne pravice otrok. Država bi jim to pravico lahko priznala le tako, da jim, posledično, dodeli ali omogoči dodelitev otroka.

Ne obstaja in nikoli ne bo obstajala »pravica posvojitve otrok«. Takšna pravica bi bila v temelju nečloveška. Nekaj več na to temo sem že pisal v blog zapisu z dne 3.1.2012.

Posvojitve s strani istospolnega para

» - Ali lahko istospolni par posvoji otroka, na primer mojega otroka, če midva umreva?

NE. Družinski zakonik istospolnim parom NE omogoča posvojitve otroka. Po Družinskem zakoniku istospolni partner lahko posvoji le otroka svojega partnerja. Zakonik pri posvojitvah prinaša celo novost, da se pri izbiri najprimernejšega posvojiteljskega para upošteva volja bioloških staršev.«

No, te navedbe sem šel preveriti v samem DZ. In prišel do sklepa, da DZ vendarle omogoča istospolnem paru popolno posvojitev tujega otroka, torej celo takrat, ko noben izmed članov istospolne partnerske skupnosti ne bi bil biološki starš otroka. Pozorni bralec bo ugotovil, da v Družinskem zakoniku v 217. členu, ki opredeljuje to problematiko manjka ravno besedica »biološki«.

In, da skrajšam, 3. odstavek 217. člena omogoča eni sami osebi posvojitev otroka (resda v izjemnih primerih, a mar ni že posvojitev sama zelo izjemna zadeva, ki odstopa od zelo uveljavljenega pravila, da starša svoje otroke »naredita« sama). Ko je enkrat posvojitev dokončna je ta otrok po vseh pravilih »njegov otrok«.  Kolikor takšen starš vstopi v istospolno partnersko skupnost bo tudi njegov partner lahko posvojil tega otroka, pač, skladno s 2. odstavkom 217. člena.

Drži zgolj to, da, skladno s tki. »kompromisom«, ki je zapisan v besedah 2. odstavka 217 člena, »partnerja ne moreta skupaj posvojti otroka«. Kakor, da bi zagovorniki Družinskega zakonika, ko so sklepali ta kompromis držali eno figo v žepu. In ta figa je Ustavno sodišče, za katero zelo verjetno  upajo, da bo ta pristavek odpravilo.  Ko bo enkrat »pravica posvojitve« postala možna, je logično, da bo zadržek, da partnerja skupaj naj ne bi smela posvojiti otroka, postal diskriminatoren na podlagi spolne usmeritve, to pa je neustavno.

Torej, druga trditev z letaka, ne le, da ne drži sedaj in tako istospolni par, sicer po ovinkih, vendarle lahko ima možnost posvojiti povsem tujega otroka, temveč je v sam DZ vgrajena (sama po sebi) neustavna rešitev, ki jo zelo verjetno čaka odprava in bi tako tudi bila omogočena neposredna posvojitev istospolnemu paru.

Materinstvo in očetovstvo

» - Ali Družinski zakonik v čem razvrednoti družino, materinstvo in očetovstvo?

NE. Zakonik utrjuje te institute, priznava vse blike družin, prvič pa prinaša dodatno zavezo države, da omogoča ljudem pripravo na partnersko in družinsko življenje in jim nudi pomoč v primeru težav. V definiciji družine je izrecno zapisano, da zaradi koristi otrok družina uživa posebno varstvo države.«

Naj mi kdo ne zameri, če povem, da mi ta trditev zveni, kot bi jo prebrali na Radiu Erevan.

Na kratko, 53. člen Ustave RS ustanavlja pozitivno diskriminacijo. Izpostavlja družino, materinstvo in očetovstvo kot tiste, ki jih posebej varuje. Pozitivna diskriminacija je namenjena temu, da izpostavi šibkejše člane družbe, ter jih okrepi. Upam, da analogija z invalidi ali z tki. »ženskimi kvotami« ni potrebna, toda povsem jasno je, da družina, ki je v pričakovanju sadeža lastne ljubezni, otroka, bolj ranljiva od tiste skupnosti, ki se predvsem posveča karijeri in denarju, ter enkrat sklene »imeti otroka« tako, da ga posvoji.

Jasno je, da so šibke tudi matere samohranilke in očetje samohranilci. Zgolj medklic, če je komu mar, tudi sam sem bil samohranilec (vdovec) štiri (4) leta, a družine ne naredi niti jo ne uniči takšna ali drugačna zakonska definicija »družine«, temveč dogodki iz življenja samega.

Če Ustava izpostavlja materinstvo in očetovstvo je to storjeno namerno in ni mogoče tem izrazom pripisati drugačnega pomena od uobičajenega. Ni uobičajena raba besede očetovstvo ta, da otrok ima dva moška, ki skrbita zanj (očeta in njegovega partnerja) in da nima matere, niti je uobičajena raba besede  materinstvo, da otrok ima na podoben način dve »matere« in ne očeta. Kajti, ko je enkrat posvojitev dokončna se vpiše v matični register, tam pa za zdaj ni rubrike OČE1 in OČE2 ali MATI1 in MATI2, temveč OČE in MATI.

Vrhu vsega, če zakon varuje vse oblike socialnega starševstva, temveč zagotovo ne ščiti in ne varuje materinstva in očetovstva v tisti najbolj temeljni, torej biološki obliki. Meni je žal, da se javni denar porabi za očitne neresnice. Zakonu, če bi slučajno na referendumu bil potrjen, zato napovedujem tudi Ustavno presojo glede na 53. člen Ustave RS.

Preostali dve trditvi iz zloženke o DZ sta manj pomembni in ju ne bom komentiral, pa čeprav sem ravno tki. nadomestno materinstvo že omenjal v blog zapisu z dne 3.1.2012. Moja trditev, da obstajajo pritiski oz. resne pobude, da se nadomestno materinstvo omogoči tako še vedno stoji, res pa je, da tega DZ (še) ne omogoča.

Sklep

Kot se zdi je MDDSZ izdalo zloženko, ki je polna zavajajočih, ali celo neresničnih navedb. Mislim, da si MDDSZ tega ne bi smelo dovoliti.

O enem »Družinskem zakoniku«, ki to ni

ali, zakaj bom na referendumu glasoval »PROTI«

© 2012, Darko Bulat

Pred referendumom v podporo ali proti Družinskem zakoniku sem tudi jaz osebno »padel« v debate za ali proti omenjenemu zakoniku. Ta zapis bo členitev nekaterih mojih misli in argumentov, ki me prepričajo, da na referendumu glasujem »proti«.

Uvodoma naj povem, da je tema oz. debata o istospolnih partnerstvih, zvezah ali celo, če hočete, istospolnih družinah ena izmed tistih, ki je zelo nepopularna. Zagovarjati tki. »tradicionalne vrednote« je danes, če sodimo po medijski sliki, približno na tistem nivoju, kot zagovarjati pedofile oz. pedofilijo sámo, nacizem, verjetno celo samega Hitlerja (»argumentum ad Hitlerum«) in vse kar je takega ostudnega. Vsaj takšni argumenti, ko se vse ostale izčrpa, navadno priletijo in obtičijo nekje nad prostorom izmenjave mnenj. Pa ne zato, ker naj bi tak argument kakorkoli pomagal v debati, temveč ravno zato, da se debata prekine. Zato pozor, če si, bralec, globoko prepričan, da o temi »družinski zakonik« veš prav vse, še zlasti vse pravne argumente (mimogrede, pravo je globoko človeška, da ne rečem celo ljudska veda, namenjeno vsakdanji rabi in ni le priložnostna beseda, ki jo uporabimo ob morebitnem odhodu na sodišče ali kakšen drug narok) ter svojega mnenja nisi pripravljen soočiti, tedaj te prosim, da si življenje poenostaviš, ter to stran zapreš.

Nasprotno, če te zanima nekaj več, prosim preberi teh nekaj vrstic.

O sporni zakonski določbi DZ

Zakonska določba zaradi katere DZ utegne pasti (moja napoved je celo, da bo DZ gladko padel) se nanaša na možnost, da istospolni partner posvoji (biološkega) otroka svojega (istospolnega) partnerja.

Ta določba je nastala kot kompromisna rešitev. Kdor je spremljal postopek sprejemanja in sprotnega spreminjanja, ve, da je ta določba v predhodnih oblikah predvidevala vse možnosti posvojitve otrok s strani istospolnih partnerskih skupnosti oz. istospolnih partnerjev. Kompromisna rešitev je takšna le na videz, kajti jasno je, da sta po izpeljani posvojitvi otroka njegova starša enakopravna in se lahko, ob morebitni razvezi lahko na enak način potegujeta za skrbništvo, kot če bi otrok bil njun biološki od rojstva. Po takšni razvezi (tudi istospolni pari se razvezujejo, mar ne, le da to storijo brez veliko pompa in parad) je, seveda, možna tudi vnovična posvojitev.

Kdor pa ve kako deluje in kako se odloča Ustavno sodišče se tudi zelo dobro zaveda, da bi že možnost posvojitve po »kompromisnem predlogu« dejansko ustvarila pogoje za to, da US takoj po sprejetju DZ omenjeno določbo označi za diskriminatorno in določi, da je potrebno umakniti zadržek, ter da se (če je dovoljena posvojitev le enemu istospolnemu partnerju, mora biti dovoljena tudi dvema, kjer otrok sploh ni v kakršni koli biološki zvezi z enim izmed istospolnih partnerjev) omogoči tudi »klasična« posvojitev istospolnemu paru.

Torej, že tki. kompromisna rešitev nujno tlakuje pot v smer na koncu katere so oz. bodo možne vse posvojitve s strani istospolnih parov brez omejitev.

Moja trditev je, da je v tej smeri tudi morebitna bodoča trgovina z otroci, kajti ni druge besede kot »prodaja lastnega otroka« tisto, kar se v nekaterih državah imenuje »nadomestno materinstvo«.

»Nadomestno materinstvo«

Čeprav ta tekst ni namenjen opisovanju »nadomestnega materinstva« pa je potrebno povedati, da gre za nosečnost proti plačilu. Oče (pogosto tudi mati) proti plačilu »nadomestni materi« naročita nosečnost tako, da sam(a) priskrbi(ta) bodisi le spermo ali kar oplojeno jajčece (zigoto). Dejansko pa po rojstvu otroka »nadomestna mati« sprejme denar, lastnega otroka, ki ga je nosila pod srcem devet mesecev izroči »staršem« (dejansko kupcem otroka).

Naš pravni red predvideva, da je mati otroka tista ženska, ki otroka rodi. Nič manj in nič več. Mimogrede, ta vez med materjo in lastnim otrokom je tako (pravno) definirana še iz antike, ko je veljalo, da se za mater ve vedno, za očeta pa se domneva mož matere (so že vedeli zakaj). Ta (pravna domneva) je tako danes izpodbojna (tožba za izpodbijanje očetovstva). Pa še digresija… Zaradi tega, ker je mater vedno znana je tudi znano pravilo, da se Judovstvo (pripadnost judovskemu ljudstvu oz. veroizpovedi) prenaša s kolena na koleno preko mater in ne preko očetov (kajti, kot rečeno, oče je lahko mož, ampak to je le domneva in se zdi, da Judje tega le ne prepuščajo goli pravni domnevi).

V kolikor bo omogočena posvojitev istospolnim parom se bo povečal pritisk na zakonodajalca, da omogoči tudi »nadomestno materinstvo«. Želje v Sloveniji v tej smeri že obstajajo.

Posvojitev kot pravica?

Med argumente »ZA« DZ dokaj pogosto »uidejo« tudi takšni iz katerih bi se dalo sklepati, da naj bi možnost posvojitve morala biti »pravica« istospolnih. Na opozorilo, da vendar otrok ni za razumeti kot objekt (takšne pravice) se hitro zagovorniki popravijo, a v isti sapi povedo, da naj bi to, torej, bila pravica teh otrok. Kakor koli, dejstvo ostaja, da otrok sám po definiciji ne more sprejemati takšnih odločitev, če že, pa gre le za soglasje otroka po desetem letu starosti. Posvojitev ni poroka. Izbira staršev ne pomeni, da bomo izbrali tistega, ki nam kupi bolj bleščeče igrače in nas bo manj kregal. Kdor ima ali je imel otroka ve, da je roditeljstvo in odnos z lastnim otrokom izprepleten iz starševske ljubezni, skrbi za otrokovo zdravje, njegovo prihodnost, izobrazbo, njegove vrednote, da nekaj starša tudi upravičeno pričakujeta nazaj, pa čeprav od nekdaj velja, da se lastnim staršem najbolj oddolžimo tako, da sami imamo lastne otroke in da zanje poskrbimo po najboljših močeh.

Starševstva se ne da kupiti (razen izjemoma, glej »nadomestno materinstvo«). Jasno je, da v sodobni družbi, ki na vse nalepi ceno obstajajo pritiski, da naj se parom, ki tako ali drugače omogoči, da imajo otroka, tudi to omogoči. In toliko bolj strpno in še bolj vljudno je potrebno povedati, da starševstvo ni iztožljiva pravica. Kajti, tisti hip, ko bi to postala, ko bi, torej, država lahko s svojimi mehanizmi zagotavljala prebivalcem otroke in tega ne bi po naravni poti in v prevladujoči formi »delali« prebivalci sami, tisti hip nehamo obstajati kot empatična bitja. Tisti hip, ko nam postanejo otroci tržno blago in se začnemo posledično do vprašanja rojstev otrok, družine, materinstva in očetovstva obnašati, kot da je vse to eno in isto, nas ni več. Ste že gledali »Matrico«?

O družini, materinstvu in očetovstvu

Najbolj pogosta teza zagovornikov DZ je ta, da naj bi na določeni ravni šlo za diskriminacijo istospolnih. Resnici na ljubi jim je potrebno pritrditi, ja, resnično gre za diskriminacijo, a ne istospolnih, temveč za tki. pozitivno diskriminacijo družine, očetovstva in materinstva. Ta pozitivna diskriminacija je opredeljena v 53. členu Ustave RS:

»53. člen

(zakonska zveza in družina)

Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom.

Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon.

Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.«

Kot rečeno, ravno tretji odstavek 53. člena Ustave RS opredeljuje vsebino in širino te pozitivne diskriminacije. Nakazuje tudi razlog za obstoj takšne pozitivne diskriminacije. Država oz. celotna družba je na stališču, da v množici osebnih okoliščin, ki ne dopuščajo diskriminacijo, izstopa materinstvo in očetovstvo kot posebna okoliščina, ki takšno (pozitivno) diskriminacijo dopušča, saj se posebej zanje »ustvarjajo za njuno varstvo potrebne razmere«.

Določba ne more biti bolj jasna. Logično je, da je noseča ženska in njen partner (oče bodočega otroka) bolj potrebna skrbi in pomoči družbe, kot ženska, ki ni noseča. Enako ženska in moški, ki imata majhne, kakopak, lastne otroke. V prvi vrsti ju imata onadva.

Posvojitev nastopi do izraza takrat, ko bodisi očetu, materi, ali obema ali kar državi oz. družbi spodleti in je otroku potrebno najti nadomestnega očeta, nadomestno mater ali kar oba nadomestna starša.

Posvojitev zagotovo ni ne hitra in ne enostavna pot, niti za posvojence niti za posvojitelje. Dejstvo je, da nekje nekdo mora biti biološki oče in/ali mati posvojenega otroka in je, če sledimo določbi 53. člena Ustave to še vedno najbolj primerna in zaželjena oblika skupnosti otrok in staršev.

Z uzakonjenjem tki. »vseh družin« se izničita očetovstvo in materinstvo kot posebni varovani kategoriji. Če, namreč, nista posebej varovani očetovstvo in materinstvo, oz. sta varovani enako kot vse druge oblike (v bistvu zgolj skrbniškega, torej tistega, ki se začne šele po rojstvu otroka, pogosto pa tudi nekaj let za tem) starševstva, tedaj za vse praktične primere sploh nista varovani in tako posledično pade sam 53. člen Ustave RS.

O tem ali zagovorniki nameravajo predlagati spremembo 53. člena Ustave RS pa nisem prebral ničesar, verjamem pa, da tako daleč še ne nameravajo, pa čeprav utegne, kot rečeno, del DZa biti neustaven (zaradi 53. člena US) ravno v najbolj spornem delu, pri tej »kompromisni rešitvi« za posvojitve.

O istospolnih parih in spolnosti

Brez želje, da bi komurkoli kukal v spalnico, se mi zdi vendar nujno povedati, da istospolna nagnjenja so in očitno tudi bodo. Prav. Jasno je, da biološko takšna zveza ne more producirati otrok. Jasno je tudi, da je edini način, da istospolni par na katerikoli drugi (če že ne na naraven oz. biološki način, ki je dan kot možnost le paru moški-ženska) pride do otroka ta, da otroka pridobi nekako drugače.

Zato je v tej zgodbi potrebno povedati in znova poudariti, da je temeljno gonilo tega zakonika, kot je to mogoče zaslediti v vrsti prispevkov, ta, da omogoči istospolnemu paru, da »ima otroka«. Nič manj in nič več.

Danes ne živimo več v časih, ko je »nenaravno« spolno občevanje bilo celo pravno opredeljeno kot »zločin proti naravi«, pa vendar narava sama s otrokom zgolj nagradi tisti moško-ženski par, ki »tisto opravilo« naredi na klasičen način, v »tapravo« luknjo.

Narava včasih ne zna drugače povedati kaj od nas pričakuje kot to, da določena ravnanja tako ali drugače nagradi. Spolno občevanje »nagradi« z orgazmom, ter kasneje s otrokom. Orgazem je narava namenila kot nagrado moškemu in ženski, ki se lotita združitve. Kakopak, ni pridržan le njim, a le njuna združitev bo omogočila nadaljevanje človeške vrste.

Nekaj malega sebičnega je v tem, da človek zasleduje (le) spolno naslado, pri tem pa ne želi otrok.

Zagotovo je mogoče spočeti otroka tudi drugače, v epruveti, a avtor upa, da še kmalu ne pride čas, da se otrok pridobiva na takšen način. Kot zgoraj pri temi o »nadomestnem materinstvu« je tudi zunajmaternična oploditev nekaj kar sicer obstaja, kar se dela, kot pomoč parom, ki imajo težave pri navadni oploditvi, a tudi ta tehnologija ima svojo temno plat. Ta pa je, da omogoča trgovino z oplojenimi jajčeci, s spolnimi celicami, posledično z otroci.

Avtor ne želi niti pomisliti na možnost, da v nekem kotičku nekdo morda planira možnost planskega rojevanja otrok zgolj in samo za »rezervne dele«, torej za transplantacijo organov.

Prodaja otrok oz. obravnavanje otrok kot objekt in kot tržno blago to možnost vsekakor olajšujeta.

Za konec tega dela, pa le še to. Tudi v preteklosti so ljudje res imeli istospolna nagnjenja in so to obdržali zase. Družbeno odgovorno pa so bili toliko zavedni, da so se poročili imeli otroke in jih spravili do kruha. Življenje ni samo pesem in samo ljubezen in samo seks in samo veselje in samo zabava. Življenje so tudi obveznosti, delo, celo garanje in odrekanje. Ne poznam večjega odrekanja, kot tistega, ki sta ga sposobna starša za dobrobit lastnega otroka. Domnevam, da je v splošnem trendu kapitalizacije veselja in slasti, ter socializacije odgovornosti in obveznosti tudi ta, da naj za (lastne) otroke poskbi nekdo drug. Nekdo drug naj jih rodi in naj jih izroči (istospolnim) staršem, ko pa je rešitev zelo preprosta in zelo na dlani. Imejte lastne otroke po naravni poti. In sprejmite zanje vse starševske obveznosti in ugodnosti, za katere menite, da so upravičeni heterospolni pari.

Sodobna spolnost pa je v javnosti postala tako sprevržena, da je nenadoma (v parih letih) več homoseksualnosti v medijih, kot je dobre klasične ljubezni med moškim in žensko. Za to ljubezen pa je treba iti čez okope. Nenadoma je »in« protestirati zaradi homoseksualne ljubezni, ni pa »in« občudovati klasično moško-žensko spolnost, oz. je le-ta getoizirana med pornografijo.

Da nas ne bi preveč zaneslo, naj vsakdo ljubi, občuduje in občuje kakor meni, da je prav in kakor mu ugaja. Toda naj ne pričakuje, da bo manjko, ki je v določenih kombinacijah inherentno (nujno) prisoten zapolnjevala družba. Zakaj pa bi le? Mar ni prelepo, da je vsak za svoje početje v prvi vrsti odgovoren najprej sam, da sam sprejme vse posledice lastnih odločitev.

O avtorju

Avtor se imam za liberalca. To pomeni, da mi daleč najbolj ustreza življenjska filozofija »živi in pusti živeti«. V tem smislu je morda nenavadno moje zavzemanje za tradicionalne vrednote, a pozor, liberalizem v življenju, zame, ni nezdružljiv z lepoto življenja samega, ki ga v prvi vrsti imam za čudovito izkušnjo in priložnost iz sebe in svojega okolja narediti sebi, svojemu ožjemu in širšemu krogu za čim lepše. In ena izmed teh čudovitih izkušenj je zagotovo spočetje (v vseh naravnih oblikah), rojstvo in vzgoja lastnega otroka. V tem smislu je zavzemanje za tradicionalno družino zgolj naravna in zame zelo razumna vrednota, ena izmed tistih, ki bo ostala z menoj, tako sem prepričan, do smrti.