sreda, 11. september 2013

O nevtralnosti omrežja

O nevtralnosti omrežja

 On #netneutrality


(c) 2013, Darko Bulat


Z izrazom "net neutrality" (ki se ga aplicira, kakopak, le na internet, ker na drugih omrežjih ta izraz nima pravega pomena) v Sloveniji ni dileme. Opisan je v ZEKom-1 in določba zakona ščiti obstoječe stanje, torej odprt in neutralen značaj interneta. 

Morebitna sprememba s strani EK (o tem utegne kmalu odločati), ki bi to porušila bi omogočila le to, da se iz obstoječih žic in kablov potegne še več denarja (kakopak, od naročnikov in uporabnikov), kar pomeni, da fokus ne bi več bil na gradnji omrežij in na zaračunavanju glede na pasovno širino (in to ne glede na to kakšen promet se prenaša) temveč bi utegnili hitro priti na model kabelskega omrežja, kjer bi naročnik morda imel nek osnovni paket (arbitrarno hiter), če bi pa želel kakšne posebne hitrosti do npr. "premijskih kanalov" (v te je lahko že jutri vključen youtube, soundcloud, wikipedia, ali pa celo google in facebook, sky is the limit) pa bi lahko to bilo zaračunano dodatno.

Nekdo utegne reči "saj jaz tega ne rabim, dejmo kar tako narediti", a je ravno to past. To zagotovo ne pomeni, da bi internet zanj bil cenejši (ali morda celo malenkost bi, kot vaba), bistven je premik v poslovnih modelih, ki bi iz obstoječih žic in obstoječih naročnikov iztisnil več denarja, za prav nič več vsebine. Vsebina se, namreč, na internetu dogaja neodvisno od modela zaračunavanja.

No, če bi svoj pisker (lahko) pristavili tudi veliki proizvajalci vsebin (google, itn..) pa smo itak tam kjer ni muh. V vseh primerih je ravno "net neutrality" oz. nevtralnost omrežja tisto kar omogoča rast interneta, kar preprečuje incestno razmerje med ponudnikom vsebine in ponudnikom dostopa do interneta (slednji še vedno ne sme biti zainteresiran za to kaj počne njegov uporabnik).

Za posladek... Porušitev nevtralnosti interneta podrere tudi koncept odgovornosti (oz. odsotnosti le-te) ponudnika dostopa za vsebino. Zato ne vem, iskreno, od kod pamet (nekaterim?!) ponudnikom, da sploh rinejo v to smer, ki je izrazito tudi v njihovo škodo.

ponedeljek, 1. april 2013

O snemanju na bolj ali manj javnem mestu

O snemanju na javnem mestu


(c) 2013, Darko Bulat



Te dni je medijsko sceno in srenjo, a tudi politike, tako "leve" kot "desne" razvnela zgodba o (slikovnem) snemanju politikov oz. ministrov z galerije Državnega zbora. Zadeva morda niti ne bi bila tako odmevna, če snemalcu (povejmo odkrito "paparacu") Janiju Božiču ne bi najprej ukinili akreditacije, potem ga tudi ovadili zaradi kaznivega dejanj kršitve tajnosti občil.

Uvodoma povem, da ta tekst ni pravno mnenje, da ni nastal zaradi opravičevanja početja konkretnega forografa, kakor tudi ne, da bi ga kdorkoli lahko citiral ali navajal v morebitnem sodnem postopku. Gre za razmišljanje, ki so ga sodbudili različni komentarji v smislu "a potem je v redu, da ti kdo kuka skozi okno spalnice in te snema" ali "ja, a potem nihče naj nima zasebnosti", in podobni.

Zato bo ta tekst kratek, ker se osredotoča le na nekaj dejstev:

1. Državni zbor ni nudistična plaža, ni javno stranišče, ni zasebna spalnica in ni stanovanje slehernika, ki ima ali nima zaves. O tem ali je v prostorih DZ dovoljeno snemanje in kakšno snemanje bo zagotovo svojo besedo povedalo pristojno sodišče. V tem smislu bo zagotovo opredililo tudi t.i. "pričakovanje zasebnosti" v konkretnem primeru.

2. Predsednica vlade Alenka Bratušek in minister Roman Jakič nista katerikoli Janez, Franc, Jože ali Micka. Sta najbolj izpostavljena političarka ta hip, ter (tudi zaradi lastne t.i. mirovniško naravnane preteklosti) zelo izpostavljen minister za obrambo. Njuno početje na javnem mestu, ali celo pojavljanje na zasebnih krajih in kaj šele na javnem mestu izzovejo pozornost. Vsakič. In javne osebnosti vedo, da bo vsaka njihova poteza opažena, pa če gre za nerodno prekrižane noge, garderobo, dolžino krila, izpihovanje nosu po nogometaško ali njegovo vrtanje, ko to drugi lahko vidijo. O tem koliko javne osebnosti lahko pričakujejo, da bo kdo prizanesljiv ali neprizanesljiv do njihovega početja kdaj drugič...

3. Vsebina posnetih komunikacij ni bil privat čvek niti ne dopisovanje z družinskimi člani. V enem primeru je šlo za vabilo enega politika drugemu na proslavljanje imenovanja, v drugem primeru za nasvete ali kar navodila o tem kako naj novoimenovani funkcionar ravna v zvezi z določenimi kadri. Nobeno izmed teh sporočil bi bilo opremljeno z oznako tajnosti, čeprav bi si jo morda slednje, po neki laični presoji, celo zaslužila.

Ravno vsebina komunikacije je morda še najbolj pomembna, saj je malo verjetno, da so fotografi snemali le takrat. Bolj verjetno je, da je do javnosti prišlo tisto za kar je nekdo domneval, da utegne zanimati širše občinstvo. Zmagovalna gostija (še posebej, če je na račun davkoplačevalcev) ali kadrovanje po kriteriju naši-vaši je zagotovo nekaj kar je zanimivo za javnost.

torek, 5. februar 2013

Članek o Internetu iz leta 1991

Članek o Internetu iz leta 1991

(c) 2013, Darko Bulat


Vsebina današnje objave je nekoliko nenavadna, saj je iz preteklosti. Dober kolega Dalibor Cerar mi je iz lastne arhive poslal pričujoči tekst, ki je sicer bil objavljen v novemberski številki leta 1991 računalniškega časopisa "Monitor". Ta objava je celo zabeležena v COBISS-u kot prva v kateri je Internet sploh omenjen (jaz zgodnejše objave nisem našel).

Fajl v katerem je bil izvirni tekst je *.ARJ in je v bistvu datoteka, ki sem jo poslal na "Monitor" za objavo. Datumi datotek so 11.8.1991 in so krepko pred prvo internetno povezavo v Sloveniji, ki je bila vzpostavljena na IJS šele novembra istega leta (pri vzpostavitvi katere sem osebno sodeloval kljub kasnejšem zamolčanju, celo zanikanju s strani ga. Borke Jerman Blažič, ki je bila vodja laboratorija v katerem je ta povezava bila dejansko vzpostavljena).

To niti ne preseneča, glede na to, da sem prvo internetno povezavo v nekdanji Jugoslaviji naredil že leta 1990 na Inštitutu "Ruđer Bošković" kjer sem še bil zaposlen tudi v času nastajanja tistega prispevka za "Monitor". Za to pionirsko delo sem bil kasneje prepoznan s strani hrvaške akademske in raziskovalne mreže CARNET kot "prvi internaut". Dovolj samoreklame, nazaj h članku.

Članek se danes bere nekoliko nenavadno, saj takrat ni bilo ne duha ne sluha o WWW-u oz. o "spletu", kot to danes prevajamo (morda le na CERNu, a do nas zadeva takrat še ni prišla). Pri prevajanju v slovenščino mi je pomagala moja tedanja soproga pok. Andrea Maja Fajdiga Bulat.

Če so kakršna koli odstopanja med pričujoćim tekstom in tistim, ki je bil dejansko objavljen so ta odstopanja nastala tekom uredniških obdelav oziroma lektoriranja na "Monitorju".


Komentarji, kakopak, zaželjeni.

Prijetno branje.

Darko Bulat

--11.8.1991 --

                    Pot skozi Internet mrežo
            Darko Bulat in Andrea Maja Fajdiga-Bulat


     Za popotovanje  po ameriški  in svetovni računalniški mreži
Internet v  bistvu  ne  potrebujemo  mnogo.  V  najbolj  ugodnem
primeru, ko imamo doma vso potrebno opremo, se nam ni treba niti
za centimeter  premakniti iz  stanovanja. Namesto da na bližnjem
BBS-u "snemamo"  najnovejše datoteke  in programe, se napotimo v
računalniško omrežje,  preko  katerega  se  lahko  pogovorimo  s
tisoči  kolegov   ali  posnamemo  na  desetine  gigabitov  vsega
mogočega softvera, pa naj ga potrebujemo ali ne. Vse, kar moramo
vedeti za  to potovanje, so odgovori na nekaj osnovnih vprašanj.


     Kaj je Internet?

     Dobro vemo,  da se  računalniki najhitreje razvijajo v ZDA.
Ta  razvoj   je   spremljal   vsporedni   razvoj   računalniških
komunikacij. Hitrim  računalnikom so sledile hitre komunikacije.
Še hitrejše  računalnike je  bilo potrebno povezati med seboj na
še boljši  in hitrejši način in tako je skozi razne raziskovalne
projekte v  ZDA nastalo  nekaj večjih računalniških mrež. Od le-
teh so najbolj znane ARPANET, CSNET in NSFNET. Poleg teh velikih
mrež, ki  med seboj  vežejo računalnike z enega in drugega konca
severnoameriške celine,  je istočasno  nastalo  ogromno  manjših
mrež, ki  ponavadi povezujejo  računalnike nekaj  zveznih držav,
nekaj bližnjih  univerz ali  drugih ustanov.  Internet je skupek
vseh teh  mrež, ki se med seboj razlikujejo tako po hitrostih, s
katerimi  lahko   po  njih   prenašamo  podatke,   kot  tudi  po
uporabljenih tehnologijah.  Vendar prav vsaka računalniška mreža
v ZDA  ni del  Interneta. Ker  je prva  računalniška mreža v ZDA
ARPANET uporabljala  posebno vrsto  komunikacijskih programov in
protokolov TCP/IP,  so  le-ti  zaradi  najbolj  pogoste  uporabe
postali standardni in so skupni vsem mrežam v Internetu. Ob tem,
kakšni so  programi  TCP/IP  (Transmission  Control  Protocol  /
Internet Protocol),  se tukaj  ne bomo  zadrževali, saj je to za
naše  potovanje   povsem  nebistveno.  Komunikacijske  protokole
skupaj  s   fizičnim   delom   računalniške   mreže   si   lahko
predstavljamo kot  autoceste z  mnogo  križišči,  signalizacijo,
avtomobili in  kamioni, med  vozili pa  smo tudi  mi,  ki  se  s
tovorom ali brez njega prebijamo po cesti. Prednost računalniške
ceste pred  običajno je  v tem,  da se po njej potuje z enega na
drugi konec sveta skoraj s svetlobno hitrostjo.


     In zakaj prav Internet?

     Internet je daleč največja pa tudi najzanimivejša med vsemi
svetovnimi   računalniškimi    mrežami.   Morda    zveni   malce
prepotentno, vendar  je Robert  Tappan  Morris  poleg  milionske
dolarske škode  leta 1986,  ko  je  s  svojim  programom  nehote
blokiral  več   kot  6000   večjih  in  manjših  računalnikov  v
Internetu, povzročil  tudi mnogo  hude krvi. Vsa komunikacija na
mreži je  bila namreč  prekinjena za  nekaj  dni,  vsa  privatna
pošta, odgovori  na razna  vprašanja po  konferencah,  programi,
datoteke so  obstali. Pravi  računalniški zasvojenci take izpade
zelo slabo  prenašajo, saj se lahko preko mreže mnogo ceneje kot
po telefonu  pogovorijo s  kolegi na  drugih  računalnikih,  ter
mnogo hitreje kot po pošti prenesejo pomembne podatke. Za tiste,
ki delajo  na univerzah  in podobnih  neprofitnih ustanovah,  je
Internet celo brezplačen.
     Internet je  kot medij  za prenos podatkov določen s svojim
prepustnim obsegom,  ali drugače  povedano, s količino podatkov,
ki gre  lahko brez  zastoja skozi  mrežo  v  časovni  enoti.  Na
najhitrejših delih  Interneta je prepustni obseg 100 megabitov v
sekundi. Ker  se promet na Internetu iz dneva v dan povečuje, se
le-ta seveda  vseskozi  razvija,  že  sedaj  pa  je  daleč  pred
evropskimi mrežami.  Najhitrejše linije  v Evropi, ki povezujejo
nekaj večjih  centrov, kot  je naprimer švicarski CERN, se lahko
pohvalijo  z  prepustnim  obsegom  približno  dveh  megabitov  v
sekundi. V  Sloveniji za sedaj nimamo hitrejše mednarodne linije
od pravkar  postavljene zveze med Ljubljano in Dunajem, ki zmore
celih 64 kilobitov v sekundi.


     Kako v Internet?

     Mi smo tukaj, Internet pa je v Ameriki. Kakšno korist potem
sploh lahko imamo od njega? Tudi v Evropi je nekaj računalnikov,
ki so  povezani na  Internet. Ker  pa v  Jugoslaviji ni nobenega
računalnika, ki  bi bil  kvalitetno po  vseh pravilih  povezan v
Internet, lahko  do njega  pridemo le po ovinkih. Lahko direktno
po telefonu  pokličemo katerega izmed javnih in brezplačnih UNIX
računalnikov v  ZDA, ki  so seveda povezani v Internet. Ta način
je razumljivo zelo drag. Lahko tudi poizkusimo priti do katerega
izmed evropskih  Internet računalnikov. Vendar je žalostno, toda
resnično, da  je stanje v Evropi, vsaj kar se računalniških mrež
tiče, mnogo  slabše kot v ZDA. Javnih Internet računalnikov tako
na   stari   celini   ni,   politična   razdeljenost,   različne
tehnologije, mnogo  administracije in  podobno pa je povzročilo,
da v  Zahodni Evropi  obstaja  pragozd  različnih  ražunalniških
mrež, ki  imajo manjše prepustne obsege, povezujejo v najboljšem
primeru le  nekaj držav,  so pa zato precej dražje od ameriških.
Sicer  obstajajo   tendence,  da   se  bo   v   teku   evropskih
integracijskih procesov stvar le obrnila na bolje. V enem od teh
povezovalnih   projektov   (EVREKA-COSINE   projekt)   je   celo
Jugoslavija, oziroma  organizacija YUNAC  (Yugoslav Network  for
Academic Community), ki ima sedišče v Ljubljani. Vendar pa bo do
takrat, ko bodo tudi večji računalniki naših univerz, institutov
in podjetij  v Internetu,  po Ljubljanici steklo še precej vode.
In do tedaj se bodo potencialni uporabniki morali pač znajti.


     Kaj Internet nudi?

     Predvsem je najprej treba vedeti, kakšni so računalniki, ki
so povezani v Internet. Po imenih Internet domen (področij) EDU,
COM, MIL,  GOV, NET lahko takoj sklepamo, da so v mrežo povezani
tako  računalniki  izobraževalnih  ustanov,  pred  vsem  šolski,
univerzitetni in  inštitutski računalniki,  kot tudi računalniki
podjetij, kot so DEC, Apple, Hewlett Packard, Texas Instruments,
pa tudi mnogih podjetij, ki se sicer ne ukvarjajo z računalniki,
temveč uporabljajo  mrežo za kontakt s strankami. Veliko skupino
uporabnikov  Interneta   tvorijo  računalniki,  ki  so  v  lasti
ameriških  oboroženih   sil  ter   obrambnega  ministerstva.  To
ministerstvo ima  tudi največ  zaslug za  to, da  se je Internet
sploh razvil  do sedanjega  obsega, saj  so  se  prve  raziskave
vezane za  razvoj  računalniških  mrež  začele  prav  s  pomočjo
ameriškega  obrambnega   ministerstva  in  njegove  agencije  za
napredne raziskave.  Zadnjo veliko  skupino v  Internetu tvorijo
računalniki ameriške  javne administracije  ter vladnih ustanov.
NET  domena  je  posebna  domena,  ki  služi  predvsem  povezavi
Interneta z  drugimi mrežami,  se pravi  da se  v njej  nahajajo
računalniki, ki  so istočasno  še v  kaki drugi  mreži, naprimer
BITNET-u.
     Čeprav na  prvi pogled  izgleda vsaka  od skupin  Interneta
zelo vase  zaprta, temu  ni tako.  Za ilustracijo omenimo, da se
eden od  računalnikov s  največ programi, ki so v javni lasti (v
nadaljevanju FTP  lokacija), nahaja v MIL domeni. Za programe na
računalniku voluntersko  skrbijo ljudje,  ki so v vojni ustanovi
zaposleni  na   povsem  drugačnih  nalogah.  Nasploh  je  prenos
programov in  datotek s  pomočjo  FTP  programa  (File  Transfer
Program) najbolj  popularna storitev  na Internetu.  Vsak  mesec
namreč izide spisek lokacij, s katerih lahko delamo FTP (pri nas
je le-temu  najbolj podoben  spisek vseh  BBS-ov). Poleg vsakega
FTP računalnika  je komentar,  kateri  najbolj zanimivi programi
so na  tej  lokaciji.  Ker  se  za  vsak  računalnik/operacijski
sistem, pa naj bo to UNIX, VAX/VMS, MS DOS, Amiga, Macintosh ali
celo stari  CP/M (noben  star program se ne briše), na Internetu
nahaja  na   stotine  gigabitov  datotek,  ima  lahko  posamezna
lokacija največ  nekaj odstotkov  vsega.   FTP lokacija ponavadi
obstaja na  nekem mestu  zaradi nekega  razloga; naj bo to velik
univerzitetni  računalnik,   ali  pa   se   tam   nahaja   avtor
priljubljenega programskega  paketa, ali pa se tam dela na kakem
projektu. Tisti,  ki imajo megabite prostora na diskih viška, si
dovolijo 'razkošje'  zbiranja programov tudi za druge uporabnike
mreže. Čeprav  je računalniška mreža tako projektirana, da lahko
preko ene  žice naenkrat nekaj deset uporabnikov prenaša podatke
ali pa  dela  kaj  drugega,  je  seveda  zelo  koristno,  da  se
popularni programi nahajajo na večih lokacijah v svetu.
     Poleg  prenašanja   datotek  Internet   nudi  tudi  možnost
sodelovanja v  USENET konferencah,  čeprav  je  za  to  potreben
poseben  program   NEWS,  ki  se  ne  nahaja  na  vseh  Internet
računalnikih. Ker  pa je  to javni  program, ga lahko brez težav
instaliramo. O USENET konferencah obstaja nekaj debelih knjig. S
pomočjo  katere  od  njih  se  je  začetniku  lažje  znajti  med
stotinami  raznih  konferenc  in  diskusijskih  grup,  ki  lahko
obsegajo ljudi iz celega sveta ali pa samo ene ustanove, z vsemi
vmesnimi stopnjami  med tema  ekstremoma. Uporabniku  seveda  ni
treba nikamor  po te  'novice', ki se v teku dne naberejo kar na
njegovem računalniku.  Prebere jih  s pomočjo  ukaza "rn"  (read
news), odgovor  ali vprašanje,  ki ga  eventuelno napiše,  pa se
avtomatsko pošje  na vse  računalnike, ki  so naročeni  na  dano
konferenco ali  diskusijo. Zaradi  obsežnosti USENET konferenc -
vsaka ima   vsaj  nekaj deset  megabitov  spročil  dnevno  -  je
običajno posamezen računalnik naročen le na manjši del le-teh.


     Kako se uporablja Internet?

     Na Internet  lahko povežemo   skoraj  vsak tip računalnika.
Seveda je  v mreži največ večjih računalnikov, večinoma pod UNIX
operacijskim sistemom, ter strojev, ki so pod VAX/VMS ali IBM/VM
operacijskim sistemom.  Vendar so  na Internet povezani tudi IBM
PC-ji, Macintoshi,  Amige in  celo Atari  ST-ji. Le-ti  se lahko
povežejo le  kot računalnik  z enim  samim uporabnikom,  zato je
obseg storitev  na njih  manjši. V  vsakem primeru  lahko tudi z
majhnega računalnika uporabljamo FTP storitev.
     Predpostavimo, da  smo nekako  prišli do računalnika, ki je
na ustrezen  način povezan  v Internet mrežo. Za vsako storitev,
ki jo  mreža nudi,  je ponavadi  dovolj vtipkati  ustrezen ukaz.
Elektronsko   pošto    nekomu,   čigar    naslov    je    recimo
"darko@dimsun.cellb.bcm.tmc.edu",   bomo    poslali   tako,   da
enostavno vtipkamo  "mail darko@dimsun.cellb.bcm.tmc.edu". Zatem
bomo  v   nekem  vrstičnem  ali  zaslonskem  editorju  sestavili
sporočilo, ki  ga bo  sistem takoj   poslal  naslovniku. Ker  je
Internet zelo  hitra mreža,  bo sporočilo  že čez  nekaj  sekund
prišlo tja,  kamor je  bilo namenjeno, in naš korespondent ga bo
lahko takoj prebral, seveda če bo tedaj delal na računalniku. Če
nas zanima,  ali  je  naš  korespondent  ta  hip  priključen  na
računalnik, moramo  le pokazati  s prstom nanj. Ko vtipkamo ukaz
"finger  <uporabnik>",   kjer  je  <uporabnik>  naslov,  podoben
tistemu zgoraj,  naš računalnik pošlje ustrezen klic oddaljenemu
računalniku in  nam v  odgovoru javi,  če je  <uporabnik>  sedaj
prisoten, če  ni, kdaj  je bil  zadnjič na  računalniku,  koliko
neprebranih sporočil  ima in  njegov kratek  rezime,seveda le  v
primeru, da  se je  ta uporabnik  potrudil  in  ga  napisal.  Če
ugotovimo, da  je naš  korespondent  na  računalniku,  ga  lahko
povabimo na razgovor z ukazom "talk <uporabnik>". Ekran se bo na
sredini razdelil na dva dela, in če naš prijatelj sprejme poziv,
se lahko  začnemo pogovarjati.  Še enkrat  bi radi poudarili, da
tak interaktivni  pogovor povsem  lepo deluje  tako na  razdalji
nekaj kilometrov, ko smo povezani v kaki lokalni mreži, kot tudi
v primeru interkontinentalne zveze (če smo mi na nekem evropskem
Internet računalniku,  sogovornik pa  je recimo nekje na zahodni
obali ZDA).
     Če želimo  delati na  nekem  Internet  računalniku,  moramo
najprej poskrbeti  za to,  da na njem dobimo pravico do pristopa
(uporabniško ime  in geslo).  Če imamo  pravico do dela na večih
računalnikih v  Internetu,  lahko  enostavno  z  ukazom  "telnet
<računalnik>" sedlamo  z enega na drugega. <Računalnik> je lahko
katerikoli regularni  Internet naslov.  Od trenutka, ko smo se s
pomočjo "telnet"  ukaza priključili na oddaljen stroj, delamo na
njem, kot  da bi  se direktno,  recimo preko modema in telefona,
priklopili nanj. Seveda je direktna opcija veliko dražja.
     Ena izmed  najvažnejših storitev  na  Internetu  je  prenos
datotek. Programe  prenašamo z  ukazom  "ftp  <računalnik>".  Po
vzpostavitvi  zveze   z  oddaljenim   računalnikom   se   moramo
predstaviti tako kot pri uporabi ukaza "telnet", vendar pa je na
Internetu ogromno  računalnikov, ki  vsakomur dovoljujejo prenos
programov v  javni lasti.  Na njih se predstavimo z uporabniškim
imenom  'anonymous',   geslo  pa  je  lahko  karkoli.  Posamezni
računalniki včasih  zahtevajo kot  geslo 'guest',  vendar to  ni
tako bistveno. Po prihodu na računalnik kot 'anonymous' imamo na
raspolago  nekaj   ukazov  za  prenos  datotek,  od  katerih  so
najpomembnejši 'dir',  'cd', 'ascii',  'binary', 'get', 'put' in
'quit'. Ukaz  'dir' nam  izpiše vse datoteke, ki so na razpolago
na nekem  direktoriju, s  'cd' pa  se selimo  z  direktorija  na
direktorij.  Ker   je  na   Internetu  mnogo   povsem  različnih
računalnikov,  je   bilo  nujno  zagotoviti  pravilno  pretvorbo
formatov tekstualnih  datotek, ter  v primeru,  ko želimo  čiste
podatke, zagotoviti  prenos podatkov brez sprememb. Temu služita
ukaza 'ascii'  in 'binary'.  'Get' in  'put' sta  le  dva  možna
ukaza, s  katerima iniciramo prenos podatkov, medtem ko s 'quit'
seveda zaključimo  z delom  na računalniku.  Če zanemarimo nekaj
majhnih razlik,  imajo vsi  računalniki zelo  podobne, takorekoč
iste FTP ukaze.

     S tem,  ko kombiniramo  sodelovanje v Internet konferencah,
iskanje in  razgovor z ljudmi na mreži, pošiljanje in prejemanje
sporočil, ter  na koncu  izmenjavo datotek,  se  lahko  resnično
počutimo, kot  da smo  na potovanju daleč od doma. In še več kot
le to.  Med razgovorom  z mnogimi  ljudmi širom  po  svetu  bomo
otkrili, da  so  ljudje  povsod  isti,  in  da  se  veliko  njih
navdušuje nad  istimi ali  podobnimi  stvarmi  kot  mi,  kar  je
sigurno zagotovilo, da bodo nekega dne, ko bo Internet prišel do
naših  krajev,   naše  FTP   lokacije  prav  tako  obiskane  kot
katerikoli drugje po svetu.

četrtek, 20. december 2012

Janez Zemljarič, resnični stric iz ozadja


Janez Zemljarič, resnični stric iz ozadja

© 2012, Darko Bulat


Ta zapis nastaja v času, ko Slovenijo pretresajo množične demonstracije, ko je politika skoraj sinonim za  nemoralnost in korupcijo, ko ljudstvo sicer ne ve točno kaj bi rado, toda uresničitev tega želi takoj. Nekateri novinarji so tudi vskočili na vlak populizma in skoraj tekmujejo kdo bo bolj nazorno in pravočasno (ali celo vnaprej) napovedal čas in kraj naslednjih demonstracij, ne zavedajoč se, da s tem v enem delu organizacijo demonstracij prevzemajo nase.

Tudi predsedniška kampanja je potekala v senci demonstracij oziroma dogodkov na »trgih in ulicah«. Ta izraz je v politiko v enem drugem obdobju sicer vpeljal sedanji predsednik vlade g. Janez Janša (ki ga bom med tekstom navajal kot Ivan Janez Janša, ali Ivan Janez, glede na to, da so v javnosti večkrat zaokrožili posnetki uradnih dokumentov iz katerih je razvidno, da je uradno ime g. Janše Ivan).

Tako smo med kampanjo lahko prvič slišali za »strice iz ozadja« kot izraz, ki naj bi opisoval skoraj vsemogočnega človeka, ki se mu pripisuje močan vpliv na dogodke, ki zaznamujejo ali so zaznamovali čas, če ne prej pa zagotovo od osamosvojitve do danes. V tem kontekstu je bil javno imenovan g. Milan Kučan, a je po kratkotrajni polemiki z, danes že izvoljenim novim predsednikom, g. Borut Pahorjem, jasno, da ta polemika slednjemu ni škodovala, morda ravno nasprotno.

Zdi se, da je ta polemika z domnevnim stricem Kučanom ugled Borutu Pahorju še dvignila kot človeku, ki je morda nekoč res bil v vplivnem območju »stricev«, a se je na nek, še neznan način, iz tega območja iztrgal. In ker so »strici« zasloveli kot priročni krivci za vse gorje, ki se domnevno godi »malemu človeku«, je logično, da v javnosti vlada velik interes, da se jih razkrije.

»Strici iz ozadja«


Pri iskanju se ni treba ustaviti pri Milanu Kučanu, Janezu Stanovniku, Janezu Kocjančiču, ali celo »teti« Mateji Kožuh-Novak. Vse naštete osebe so v preteklosti opravljale visoke funkcije v sistemu. Toda ena oseba je od osamosvojitve Slovenije dalje, navkljub spremembi družbeno političnega sistema, vztrajno ostajala »pod radarjem«, torej zunaj javnih debat, polemik in javnih nastopov.

G. Janez Zemljarič ni kdorkoli.

Bolj ali manj vsi vemo kdo so Alojz (Lojze) Peterle, Janez Drnovšek, Anton (Tone) Rop ter Ivan (Janez) Janša. Gre za nekdanje in za sedanjega predsednika Vlade Republike Slovenije.

G. Janez Zemljarič, danes 84-letnik, je (med ostalim) bil tudi predsednik vlade. Resda je nekdanji sistem »enotne oblasti« predvideval, da je »vlada« le izvršilni organ skupščine in se je imenoval »izvršni svet«, pa vendar gre po vsebini za vlado tedanje Socialistične Republike Slovenije. To funkcijo je opravljal med letoma 1980 in 1984.

Toda g. Zemljarič je pred tem bil tudi direktor kliničnih bolnišnic v Ljubljani, direktor Službe Državne Varnosti (SDV, poljudno znane tudi kot UDBA), sekretar (danes bi rekli »minister«) za notranje zadeve Slovenije, podpredsednik izvršnega sveta SFRJ ter, tako Wikipedia, nosilec številnih drugih pomembnih funkcij v nekdanjem sistemu.

V tem smislu je skoraj neverjetno, da vse od osamosvojitve do danes g. Zemljarič ni izzval večje pozornosti medijev, še posebej zato, ker v vseh teh letih g. Zemljarič ni užival nekega spokojnega življenja upokojenca, ki bi le občasno pokramljal s prijatelji o »dobrih starih časih«, igral šah ali kvartal, se sprehajal in na splošno se ne ukvarjal konkretno z dnevno politiko ali posli.

G. Zemljarič je ves čas bil in je še vedno aktiven.

Ker ne moremo mimo dejstva, da je star polnih 84 let, se lahko samo sprašujemo, kdo je ta delno skrivnostni, a zagotovo še vedno vplivni, lahko rečemo celo močni mož s številnimi znanstvi, zvezami, oziroma razvejanim socialnim omrežjem, ki bi mu ga verjetno zavidal marsikateri zagrizeni uporabnik Facebooka, Twitterja, itn.

Iskanje g. Zemljariča


G. Zemljariča sem iskal, ker sem sem ter tja občasno zasledil njegovo ime. Le-to se je pojavljalo na podoben način, kot se morda pojavlja videnje »Jetija«. Tako sem vedel, da g. Zemljarič obstaja, da je aktiven, a vendar, ne spodobi se nekomu kar »narisati« na vrata, mu pomoliti pod nos seznam vprašanj in pričakovati, da bo nanje tudi odgovoril.

G. Zemljarič je resen in uglajen gospod. Takšen občutek sem dobil takoj, ko sem med iskanjem materiala po internetu zasledil posnetek njegovega nastopa iz leta 2011 v Izoli, v katerem je predstavljal in razlagal nek razvojni (gradbeni) projekt za Izolo v vrednosti cca. 300 MIO EUR. Opa, sem si rekel, g. Zemljarič operira z resnimi zneski.

Bilo ga je mogoče zaslediti tudi med povabljenimi na zasebno srečanje skupine »YES« pri znanemu ljubljanskemu odvetniku g. Miru Senici. Občasno sem slišal o »vabilih na kavo« k g. Zemljariču. Posledično sem čutil, da pri teh obiskih ne gre le za srkanje kave, bistvo je v srečevanju z ljudmi in v pogovoru.

Tako je novinar in kolumnist g. Dejan Steinbuch domnevno zavrnil njegovo povabilo na kavo. Dodatno me je zaintrigiralo dejstvo, da je na »kavi pri Zemljariču« bila tudi ena izmed kandidatk za predsednico države na zadnjih volitvah. Le domneval sem, da ni bila ona ta, ki je prosila za kavo, temveč je pobudo dal morda kdo drug.

Ko sem izvedel, da g. Zemljarič nekako nerad daje intervjuje oziroma da se skoraj izogiba srečanju z novinarjem Financ g. Novico Mihajlovičem, mi je postalo jasno, da je g. Zemljarič še kako pomembna oseba, ki jo je vredno spoznati in ji prisluhniti, saj ima zagotovo mnenje o marsikateri zadevi ter o marsikaterem problemu sodobne družbe.

Če k temu prištejemo dejstvo, da ima za seboj že kar nekaj častitljivih let pestrega življenja, ter da njegove biografije ali avtobiografije (še) ni, je logično, da gre za osebo, ki preprosto preveč časa posveča konkretnim poslom in malo (ali pa celo nič) lastni promociji. G. Zemljarič je očitno ne potrebuje, saj ima, kot povedano, dovolj stikov, da bi mu morda večja javna izpostavljenost celo bolj škodovala, kot koristila.

Ne glede na to sem začel intenzivno iskati način kako stopiti v stik z g. Zemljaričem ne da bi pri tem spodbudil nek odpor ali nelagodje.

Internet je močno orodje. Tako na internetu najdemo veliko različnih podatkov o določeni osebi, toda včasih se v iskanje vključi tudi naključje ali sreča. Naključje je hotelo, da sem med dnevno dozo uporabe Twitterja naletel tudi na uporabnika, ki je v enem stavku zatrdil, da je Zemljaričev sosed.

Beseda je dala besedo, izkazalo se je, da gre za vikend, a me je to iskanje in srečanje s tem Twitter uporabnikom spodbudilo k razmišljanju tudi v drugo smer. Ali nemara že poznam kogarkoli v Sloveniji, ki bi utegnil biti Zemljaričev znanec, morda celo prijatelj?

In sem ga našel v eni osebi, ki je ravno te dni izdala knjigo, lastno avtobiografijo; ki ga sicer poznam kot kolega radioamaterja, a je v življenju počel še marsikaj drugega. Ta oseba mi je pomagala, da sem prišel do g. Zemljariča, čeprav nobenega konkretnega problema, ki naj bi mi ga g. Zemljarič pomagal razrešiti nimam. Bi se pa vseeno z njim rad srečal.

In res, na vprašanje »kakšna bi bila tema pogovora« sem izrecno odvrnil, da ne gre za kakršne koli posle. Z njim bi se rad pogovarjal zgolj kot radovedni posameznik, pogovor pa bi tekel o najrazličnejših temah. To je morda še najbolj čuden del tega uvoda, namreč, »zakaj«. Osebno sem le čutil, da je to nekaj kar moram storiti, a da se bo »zakaj je to dobro« že izkazalo v nadaljevanju.

Ta skupni prijatelj mi sprva seveda ni dal zasebne Zemljaričeve številke, a sem to tudi pričakoval in rekel le to, da bom z veseljem jaz dal svojo številko, pa če bo g. Zemljarič pripravljen za srečanje, naj me pokliče ali se bomo že kako ujeli.

Tako je tudi bilo, čez nekaj časa sva se srečala s tem skupnim prijateljem, ker sem si zaželel njegove avtobiografske knjige. Ne le, da mi jo je na srečanju izročil skupaj s posvetilom in podpisom, temveč je med platnicami bil tudi listek z zasebno GSM številko g. Zemljariča.

Klic


Sprva seveda nisem vedel, če sta sploh govorila in mi je skupni prijatelj dal njegovo številko na lastno pest, a je kasnejši dogodek pokazal, da sta še kako bila v stiku in da sem dobil mobilno številko z osebnim privoljenjem g. Zemljariča.

Z zavestjo, da v svojem nastopu ne morem in ne smem škodovati najinem skupnem prijatelju, sem naslednji dan v dopoldanskem času prvič poklical g. Zemljariča.

Ni se odzval. Zveza se je prekinila po treh zvonenjih. Po pričakovanju je po nekaj minutah poklical nazaj in je bilo jasno, da sem ga ujel nekje na poti. Še enkrat sem ga poklical čez cca. 45 minut, ko naj bi predvidoma bil v pisarni, da bi se dogovorila za sestanek. Po krajšem pogovoru sva dogovorila termin najinega srečanja za naslednji dan ob 11:00.
 
Pisarna g. Zemljariča se nahaja v ljubljanskem World Trade Centru na Dunajski ulici.

Simpatičen je bil ta prvi sestanek, ki se je začel z mejhnim, morda nepomembnim zapletom, saj sem jaz zabeležil, da je sestanek, kot prej povedano, ob 11:00, toda zaradi meni neznanega razloga je g. Zemljarič imel občutek, da se bova dobila že ob 9:00. No, približno ob 10:40, ko sem že parkiral v garaži WTC-a, da ne bi zamudil, me pokliče skupni prijatelj in me vpraša kaj se dogaja, da ga je klical g. Zemljarič, da me ni bilo na sestanku in da je spraševal kdo je ta človek (jaz), itn. Sam sem ga nemudoma skušal pomiriti, da je sestanek dogovorjen, vendar za ob 11:00, da sem že v WTC-u, a da čakam na dogovorjeno uro, da pa se bom nemudoma odpravil v pisarno g. Zemljariča, saj gre vendar za sestanek na mojo pobudo.

Pisarno sem našel zelo hitro. Gre za sorazmerno skromno oziroma tipsko urejeno pisarno, kakršnih je v kompleksu World Trade Centra zelo veliko. Sprejela me je zelo prijazna tajnica g. Zemljariča s katero sva hitro uredila nesoglasje okrog neusklajenega termina. K sreči je g. Zemljarič bil še vedno v WTC-u.

Kava pri Zemljariču


Sedim v pisarni g. Zemljariča in pijem kavo. To je tista prelomna točka na kateri sem se za hip vprašal, če sem sedaj tudi jaz v vplivnem območju »stricev« oziroma vsaj enega pomembnega gospoda, ki sem ga iskal in ga naposled tudi našel, g. Janeza Zemljariča.

Ko je naposled g. Zemljarič vstopil in se z menoj rokoval je bilo jasno, da ne ve točno v kateri predal bi me dal. Morda sva tudi zato toliko lažje začela najin pogovor, ker sem pristopil kot nekdo, ki od njega ne potrebuje nobene usluge.

Povem, da sem uvodoma izvedel manjšo diverzijo, saj sem g. Zemljariču najprej izročil manjše darilo, steklenico »Martella«, »Kraš« čokoladne napolitanke in zavojček kave »Barcaffe«.

Pogovor


G. Zemljariča je seveda zanimalo kdo sem, kaj hočem, kaj si obetam od tega pogovora in vse, kar bi najbrž zanimalo kogarkoli, ki bi ga iskal in se z njim dobil na razgovoru. Predstavljen sem mu bil kot nekdo, ki zase trdi, da ni novinar (in res nisem), da ne želim poslovnega pogovora (in res ne) in da me v resnici zanima le on sam.

To sem povedal g. Zemljariču tudi osebno, da se želim z njim le pogovarjati. O vseh temah, ki jih kot človek z večletnimi izkušnjami v politiki in gospodarstvu zagotovo ima.

Seveda sem v zakup in iz vljudnosti moral povedati nekaj tudi o sebi. In sem povedal kdo sem, kaj sem, kje delam, kje vse sem delal, kaj sem delal, itn. Da sem od leta 1991 naprej »prišlek«, ki sem se poročil s Slovenko, da sem pred tem delal na Inštitutu Ruđer Bošković v Zagrebu na Hrvaškem, da imam kar nekaj izkušenj z Internetom, da sem ga uvajal na Hrvaškem in v Sloveniji, da sem delal še na Hermes Softlab-u, SDK/APP, da sem imel lastno internetno podjetje, da ne naštevam naprej, saj ne gre za mojo biografijo, temveč zgolj za razlago zakaj se sploh zanimam zanj.

Tako sem povedal tudi nekaj o lastni nekajletni izkušnji s stranko ZARES, ki mi je pomagala vpogledati v to, kako se »dela politika« oziroma to, da je v politiki dosti manj romantike, kot je to morda videti od zunaj. Omenil sem delo z ljudmi, oz. da je v politiki največ trdega dela z ljudmi, da delati z ljudmi nikakor ni enostavno, še manj lahkotno, da se v politiki pazljivo meri vsaka beseda in poteza, da se zavezništva sklepajo (navadno) na podlagi interesov, ter zlasti, da ni večnih zaveznikov. Da s(m)o ljudje, ki se lotijo politike (zavestno ali nezavedno) še vedno samo ljudje, ki delajo tudi napake, toda najbolj neodpustljiva napaka je ošabnost, vzvišenost do drugih… Izpovedal sem se, da sem tudi sam čez čas začutil, da ZARES ni tisto, kar sem upal, da bi utegnil biti. Upanje neke nove politike, saj so v tej stranki hočeš-nočeš veliko večino pozornosti imeli že uveljavljeni kadri (večinoma iz nekdanjega LDS-a), zelo malo se je delalo na profiliranju »novih obrazov«, kar je, kakopak, škoda. Ravno to je bil namreč poglavitni nasvet osebe, s katero sem se tedaj še nekako najbolj ujel, pokojnega Petra Božiča, ki je ves čas trdil, da naj »stari kadri« delujejo bolj kot svetovalci, v prve vrste pa naj stranka pošilja nove obraze.

Kakorkoli, slednje se ni zgodilo. Nekaj sodelovanja je bilo, nikakor ne morem reči, da je izkušnja v ZARES-u bila slaba, nasprotno, kot vsaka šola je bila dobra, toda moje iluzije, da je preboj posamezniku v politiki mogoč osebi, ki nima nekega zaledja ali »pedigreja«, so se razblinile. Jaz »pedigreja« kot prišlek zagotovo nisem imel. Piko na »i« temu prepričanju pa je postavila določena programska izjava v letu 2011, sicer pripravljena v času, ko ZARES ni več bil vladna stranka in se je pričakovalo, da bodo decembra predčasne državnozborske volitve. Po teh volitvah, 4.12.2011, je ZARES v celoti izpadel iz Državnega zbora in od takrat deluje kot zunajparlamentarna stranka z manj kot 1% podporo volivk in volivcev, kar pomeni, da je ostala tudi brez državnega financiranja.

Tista, zame prelomna, programska izjava je bila sicer dolga, a niti v enem stavku nista bili omenjeni pomen oziroma nujnost krepitve pravne države in prava, kakor tudi ne gospodarstva. Ker sem izhajal iz gospodarstva oziroma podjetništva in sem se tudi v času, ko sem deloval v javni službi, vedno spraševal kaj lahko storim(o) za gospodarstvo, mi je bilo jasno, da brez teh temeljev ta programska izjava ne odraža mojih vrednot.

Ko sem k temu dodal še izogibanje tedanjega predsednika stranke, Gregorja Golobiča, da bi se pred mediji sam in javno branil (namesto tega se je za celo leto pogreznil v molk in tako pustil prostor špekulacijam v zvezi z afero Ultra zaradi novinarju zamolčanega poslovnega deleža v zagorskem podjetju Ultra d.o.o. in kasneje NLB zaradi uhajanja podatkov o kreditiranju Ultre d.o.o. s strani NLB d.d., kar je generalno škodovalo predvsem stranki ZARES sami) je bilo logično, da niti sam predsednik stranke ni bil kos tej nalogi. Torej, da ne razume povsem, da ni vedno pomembno »imeti prav«, ampak, da je to potrebno znati posredovati tistim, od katerih je odvisna njegova nadaljnja politična usoda. Ker se g. Golobič tudi sicer drži raje zase in svoja stališča najbrž deli raje v določenem ožjem krogu oseb, ki jim zaupa, ter, če omenim tudi to dejstvo, da na ponujeno roko drugega člana stranke ne vrne nazaj z enako gesto, temveč se raje izmuzne in skorajda zbeži, ni druge, kot sklep, da ni ravno »ljudski človek«.

To ZARES-ovsko epizodo sem omenil oziroma povedal g. Zemljariču tudi zato, ker me je naravnost vprašal, kaj pa jaz želim, kakšne so moje osebne ambicije? Politika? Gospodarstvo?

Sem povedal tako kot čutim, da politika kvečjemu takšna, v kateri sem neodvisen, saj rad »levim« povem, če je kaj prav in kaj narobe, a tudi »desnim«, če je kaj prav in kaj narobe. Ob teh lastnih besedah sem se skoraj ugriznil v jezik, ker je skoraj identično stališče ob eni priliki izrekel v svojem nagovoru Josip Broz Tito, ko je razlagal neuvrščenost: »Da mi želimo sopstveni put, da kažemo i onima na istoku šta je pravilno, a šta nije i onima na zapadu šta je pravilno, a šta nije«. Prisežem, da ga nisem kopiral (zagotovo ne hote).

Seveda me je g. Zemljarič spraševal po moji izobrazbi in me na moje besede, da sem leta 2005 (po tem, ko sem prodal lastno podjetje za internet) začel študirati pravo, ter da mi manjkata do diplome še dva izpita (za poznavalce MJP i gospodarsko statusno pravo) okregal, dvignil glas (in pokazal svojo čvrstino kljub častitljivim letom), da MORAM dokončati fakulteto, da je izobrazba pomembna, da ne morem pričakovati, da bom zasedel kakršen koli pomembnejši položaj, če bodo moji sodelavci ali celo podrejeni imeli višjo izobrazbo kot jo imam jaz.

Omenil je, da je v preteklosti že imel (vsaj en) primer, ko je pristopil nekdo, ki mu je (po lastnih besedah) manjkala le diploma. Čez čas se je izkazalo, da ni šlo le za diplomo, temveč poleg diplome še pet izpitov. Podaril je, da je trajalo dolga tri leta, preden je ta nekdo k g. Zemljariču prišel in mu končno pokazal svojo diplomo.

Seveda sem se nemudoma nasmejal, ga nekoliko morda nevljudno prekinil in odvrnil, da naj me ne razume narobe, da nisem k njemu prišel zato, ker bi iskal službo. Iz tega dela pogovora sem sklepal, da se je že dogajalo, da je posredoval pri marsikateri zaposlitvi, a je očitno tudi to, da se še kako zaveda, da razpisov ni mogoče prirediti tako, da naj bi npr. gimnazijski maturant ali nek tehnik zasedel mesto, ki pritiče osebi z univerzitetno diplomo. In tako se mi zdi tudi prav.

Moja fakulteta in diploma bosta moj križ še nekaj časa, seveda si bom prizadeval, da ju dokončam in bom dokaj ostre in naravnost izrečene besede g. Zemljariča vzel skrajno resno, a jih obenem izrekam (ponižno, kot se za osebo s komaj peto stopnjo izobrazbe, ki ni dokončala Elektrotehnične fakultete v Zagrebu, ter za zdaj tudi ne Pravne fakultete) tudi vsem drugim: »Izobražujte se, le tako lahko pričakujete, da boste zasedli nek položaj.«

Toda to naj bo na pošten način, brez goljufanja, prepisovanja, ali ponarejanja diplom.

Kar zadeva teme pogovora, kar je g. Zemljariča zlasti zanimalo, sem odvrnil, da vse. Če spremlja politično oz. družbeno situacijo potem ve v kakšnih razmerah je država in družba, da on kot nekdanji visoki funkcionar zagotovo ima o marsičem svoje stališče, da se, navsezadnje, vsake toliko sliši ta znameniti izraz »strici iz ozadja« in sem ga tako naravnost vprašal.

»Ali bi se lahko prepoznali v izrazu stric iz ozadja?«

 

G. Zemljarič na moje direktno vprašanje ni odgovoril, toda zanikal tudi ni. Sem mu ponudil tudi razlago za vprašanje in omenil znan podatek, da je Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Republike Slovenije vendarle krepko mlajši od njega. Da v luči neke seniornosti zagotovo Janez Zemljarič mora imeti večjo težo kot Milan Kučan. Tekom pogovora nisem omenjal svoje prispodobe iz časa predsedniške kampanje, da je verjetno Pahor v razmerju do Kučana na podoben način, kot je morda Kučan do Zemljariča, torej najbrž neke vrste »up« oziroma nekdo, ki naj nadaljuje voditeljstvo, neke vrste politični dedič.

A v svojem bistvu gre za to. Po osamosvojitvi so se vse luči obrnile proti Milanu Kučanu, predsedniku predsedstva, kasneje prvemu predsedniku RS, hkrati je Janez Zemljarič (in najbrž še vrsta drugih nekdanjih vplivnih funkcionarjev od katerih danes ni več med živimi ne Staneta Dolanca, ne Ivana Mačka Matije, itn.) ostal v senci.

In je v njej vztrajal do današnjega dne.

G. Zemljarič je odkrito povedal, da je zavrnil številne pobude, izrazil se je celo z besedo »pritiske«, da bi izdal kako svojo knjigo, biografijo ali avtobiografijo.

Toda meni osebno se zdi škoda, da oseba, ki je nedvomno v pomembnem deležu zaznamovala obdobje do osamosvojitve, na določen način zagotovo tudi po osamosvojitvi, ne bi povedala svoje resnice. Ali svoje zgodbe.

Omenil sem mu tistega skupnega prijatelja, ki je ravno pred dnevi izdal lastno avtobiografijo. Gre za res vsestransko osebo, ki je bila marsikaj: od pastirja v lastni požgani vasi med vojno pa naprej do zelo pomembnih funkcij. Prijatelj je knjigo napisal na prigovarjanje lastne družine, otrok in vnukov. Začel sem jo brati in že prvi stavki obetajo zanimivo čtivo.

Nekaj podobnega, ne nujno na enak način, pa sem prepričan, da g. Janez Zemljarič dolguje sebi, svoji družini, morda celo širši družbi.

Morda utegne ponuditi določene nove poglede na pretekla obdobja, ali določene resnice o znanih zgodbah (npr. tajkunskih).

In res, za hip sva se ujela v pogovoru točno o tajkunskih zgodbah s poudarkom na neposrečenem managerskim odkupom velikega gradbenega podjetja SCT d.d., ki ga je dolga desetletja vodil g. Ivan Zidar.

Vprašal sem sebe in g. Zemljariča, kako je mogoče, da se kaj takega zgodi g. Zidarju, ki je živel za to podjetje. Ki je osebno hodil naokoli po gradbiščih; ki je to podjetje ustvaril in ga naredil za tako močnega; ki se navsezadnje tudi piše Zidar in mu je tako (»nomen est omen«) gradbena stroka očitno položena že v zibelko. Kako je to možno? Ne rečem za Hildo Tovšak, ki se je kar pojavila na vrhu Vegrada, toda kako je Zidarju sploh prišlo na misel delati MBO in upati, da se bo izšlo.

Seveda sem rekel, da imam o tem svojo teorijo, nakar je g. Zemljarič izzvano poskočil: »No, pa jo povejte!« in sem jo.
 
Da je zagotovo moralo iti za t.i. »nacionalni interes«, da mu je zagotovo nekdo moral predlagati to (sicer bodo prišli tujci in bodo vse pokupili, Slovenci in Slovenke bomo le še mezdni delavci). Zamolčal sem, da v gradbeništvu že dolgo niso le Slovenci in Slovenke, temveč delavci, ki so v Slovenijo prišli delati v upanju po poštenem plačilu, ki ga v dobrem delu niso dobili.

Kakor koli, v določenem obdobju so banke očitno »tiščale denar«, ki je na tujih finančnih trgih bil poceni in se zgodba zato v celoti ni izšla. Ne managerjem, ki so upali, da bo konjunktura večna, ali vsaj še 20 let, ne bankam, ki so te posle kreditirale, niti ne finančnim mogotcem, ki so na podlagi drugih izvedenih poslov sicer kovali kratkoročne dobičke, a se je zgodba sesula kot hiša iz kart, ko se je zatresel ameriški finančni trg, kasneje tudi evropski, da bi danes imeli krizo, ki v glavnem omejena na tki. evrsko območje, preostanek sveta se je bolj ali manj opomogel.

G. Zemljarič moji tezi ni nasprotoval. Je pa omenil, da je Zidarja svaril, opozarjal, da naj se umakne iz aktivnega vodenja podjetja in naj prepusti vodenje drugim, mlajšim, on sam pa naj se da imenovati za svetovalca. Pa Zidar očitno ni bil za to.

Omenil je tudi pogoltnost. Da so ljudje (managerji) preprosto bili v določenem obdobju pogoltni.

Tekom pogovora naju je občasno zmotil njegov telefon. Iz teh kratkih pogovorov je bilo jasno, da je g. Zemljarič iskana oseba. A da so tudi razmere danes drugačne. Da je kriza.

Pomagati s svojimi zvezami ali »odpirati vrata«, kar lobisti v svojem bistvu počno, je tako danes očitno neprimerno težje kot takrat, ko je denar oz. kapital na voljo.

Pogovor sva zaključila tako, da je g. Zemljarič parkrat pogledal na uro in mi je bilo jasno, da ima bodisi drug sestanek ali pa ga morebiti dolgočasim. Sem vprašal, če bova počasi zaključila in je omenil, da ima naslednjo obveznost ob 12-ih, da pa se bi lahko še kdaj srečala.

Ta njegova opazka me je neizmerno razveselila. Razumel sem jo kot vabilo, da iz tega pogovora kaj dam tudi na papir ter da se tekom morebitnih nadaljnjih pogovorov dotakneva drugih tem.

Osebno bom kot temo pogovora predlagal demokracijo oziroma demokratizacijo Slovenije in tega dela sveta, morda bova pustila pri miru osamosvojitveno obdobje, toda proteste, ki te dni pretresajo Slovenijo, bova zagotovo omenila.

Če zaradi drugega ne pa zato, ker gre za človeka, ki res spremlja, kaj se v Sloveniji dogaja in ki se kljub svojim letom lahko pohvali z jasno besedo in jasnim in zelo praktičnim načinom razmišljanja. Kar je zlasti te dni postala domala redkost.

Z g. Zemljaričem sva se poslovila po približno eni uri pogovora z obetom, da se dobiva še letos.

četrtek, 13. september 2012

O terenskih avtomobilih (terencih) sredi mest

O terenskih avtomobilih (terencih) sredi mest


...kot jezni odgovor na protest društva "Focus"

 (c) 2012, Darko Bulat


Včeraj, 12.9.2012 je manjša skupina članov in simpatizerjev društva "Focus" sredi Ljubljane organizirala neke vrste protest zoper navzočnost "terencev" sredi mest. Protest so, med ostalim, izvajali tudi tako, da so "delili rdeče kartone" naključno mimovozečim in nič hudega slutečim lastnikom terenskih avtomobilov. Ta protest je, glede na svojo razsežnost, dobil kar zajetno pozornost s strani vseh pomembnejših medijev, tako TV kot dnevnega časopisja.

Uvodoma naj povem, da sem lastnik in uporabnik terenskega osebnega avtomobila Land Rover Defender 110. Kdor ne ve kaj to je si lahko pomaga z "Guglom", v grobem pa velja, da gre za enega izmed bolj zmogljivih terenskih vozil. Sem tudi član društva ljubiteljev terenske vožnje in se občasno udeležim kakih organiziranih off-road dogodkov (zlasti v tujini). Tovrstna dejavnost je v tujini bolj popularna in "družbeno sprejemljiva", kot (očitno) v Sloveniji, saj so v Sloveniji v glavnem same prepovedi glede vsega, tako tudi glede morebitne vožnje v naravi. A narava je dejansko silno prizanesljiva in lahko prenese vse.

Res pa je tudi, da (žal) ne živim nekje na deželi, kjer bi morda njegove terenske zmogljivosti preverjal dnevno. A tudi, če bi, urbanizacija dežele je v Sloveniji prišla do stopnje, da je skoraj vsaka vas v celoti ali v večjem delu asfaltirana. Živim sredi Ljubljane, alas, tako, da sem se ob včerajšnjem protestu čutil kot tarča tega protesta, pa čeprav meni osebno niso izročili "rdečega kartona". Očitno nisem bil na pravem mestu v času protesta.

Toda, ta avto sem kupil sam, z lastnim denarjem. Domnevam, da velja enako za vse druge (ali veliko večino) lastnike terencev. Tudi stroške goriva (v katerem je veliko trošarine, torej neposredno davščin državi) in servisov ter vzdrževanja krijem sam. Tako nameravam ravnati tudi v prihodnje, torej ne pričakujem, da bi mi moje stroške kril kdorkoli drug, ne Urad Vlade za komuniciranje in ne katerikoli drugi sponzor.

Hkrati si ne morem privoščiti, da bi za vsako priložnost imel drug avto. Imam le terenca, in ne npr. Smarta za po mestu, enoprostorca za družinske izlete, kombi za nakupe v IKEI, Audi za poslovne sestanke in kabriolet za romantične izlete.

Ko je pred leti bila poplava v Ljubljani (predvsem na Viču) sem pomagal nekaj prebivalcem Viške ulice, da jim ni bilo treba tacati po globoki vodi in jih prepeljal na suho. Takrat je marsikateri avto obtičal v globoki vodi. Mojemu voda ne škoduje, saj je klasični diesel, nima skoraj nič elektronike (razen alternatorja, avtoradija in nekaj stikal).

In kdo naj meni potem prepove navzočnost sredi mesta in zakaj, ter zlasti na kakšni pravni podlagi? Redno servisiram avto, plačam vse obveznosti za uporabo cest kot vsak drug uporabnik le-teh. Me ne moti niti to, da letno prevozim bistveno manj kilometrov, kot nekdo, ki se dnevno pripelje z lastnim avtom v Ljubljano. Ko že "Focus" omenja prekomerno porabo goriva.

Me pa moti, ko kdorkoli parkira na prostoru za invalide. In če to slučajno sovpada z nekoliko boljšim avtomobilom (terenc ali ne) je TO KONKRETNO DEJANJE potrebno sankcionirati. Ne gre za to, da bi vsi lastniki terencev med sabo solidarizirali z prenapetnežem, ki ("može mu se") parkira na prostoru za invalide, ali drugje na neprimernih mestih, gre za to, da nismo čreda.

Vsakdo naj odgovarja za lastna dejanja in noben "Focus" ni potreben za to, da nas spravlja v meje, ki obstajajo le v njihovih glavah. Ne vem od kod jim pravica ali drznost, da upajo drugim navadnim ljudem soliti pamet kako naj ravnajo v lastnem življenju, vem pa od kod jim denar za to početje.

Kot društvo ga dobijo neverjetno veliko iz javnih virov.

"Supervizor" pravi, da je društvo "Focus" v zadnjih 10 let iz javnih sredstev dobilo nekaj čez 400.000 EUR. Samo v letošnjem letu je do zdaj dobilo cca 150.000. Ni slabo za društvo.

Mimogrede, društva, ki se ukvarjajo z naravoslovnimi dejavnostmi in s spodbujanjem naravoslovja pri mladih, torej s tistimi, ki edina lahko pomagajo potegniti voz gospodarstva iz krize ne dobijo niti približno takšne zneske. Društva elektronikov, astronomov, radioamaterjev, vsa ta so v veliki večini primerov odvisna zgolj in samo od članarin lastnih članov in morajo krepko premisliti katere dejavnosti sploh lahko izvajajo, saj je kapitalistična logika neizprosna. Če je treba plačati najemnino za članske prostore (ki je do pred leti ni bilo potrebno plačevati, saj so družbene dejavnosti bile zaželjene) je jasno, da bo zmanjkalo denarja za kaj drugega. Ali pa se bo potrebno izseliti, kot se je npr. letos mogla izseliti Zveza Radioamaterjev Slovenije iz lokacije na kateri je bila od ustanovitve pred več kot 60-imi leti.

Tukaj je link na Supervizor vnos društva "Focus": http://supervizor.kpk-rs.si/podj/54838444/

Iz znoraj navedenega se zdi, da je družbi (in državi) očitno več do tega, da se financirajo tisti, ki po končanem študijo niso zmožni najti službe in zaposlitve v gospodarstvu, kakor, da bi se denar uporabil za investicije in naložbe. Bog varuj, potem ni niti presenetljivo, da smo kjer smo.

V tem smislu je tki. protest društva "Focus" le pokazatelj kako globoko zgrešeno politiko porabe javnega denarja se je vodilo in se vodi. Lastniki terencev smo le "kolateralna škoda", a se zaradi tega še s tem ni treba sprijazniti.

Jaz se s tem ne morem strinjati in se ne bom strinjal nikoli.

Za povzetek:

1. Društvu Focus": glejte svoja posla in najdite si konkretno delo.
 
2. Državi (Vladi RS): dejte malce preveriti kam gre javni denar in s kakšnim namenom se izvaja socialni inženiring pod pretvezo boja za čistejše okolje.

3. prenapetnežem, ki parkirajo na mestih za invalide: speljite se stran od tod in parkirajte pravilno

4. policiji: začnite, za božjo voljo, preganjat takšne prekrške in se ne obračat stran od tistih, ki očitno imajo denar (Cayenne, Audi Q7, BMW X6, whatnot) in ste presrani ob sami misli, da bi se zamerili kaki vplivni zverini

5. bralcem tega bloga: pokomentirajte..


nedelja, 26. februar 2012

O zasebnosti na internetu, ACTI in filtrih

 O ACTA, zasebnosti na internetu in filtrih

Pred dnevi sem se pogovarjal z novinarjem časopisa Reporter na temo ACTA, internet, zasebnost na internetu in podobno. Iz tega pogovora je nastal naslednji zapis.


Pogovor je sicer bil še daljši in je bila omenjena tudi afera UDBA.NET iz leta 2003, pa afera BWIN.COM iz leta 2006, ki sta obe predstavljale (k sreči, neuspešen) poskus, da se vzpostavi filter na internetne povezave proti tujini in iz tujine.

V lanskem letu je ta filter postal realnost. Upravno sodišče je, namreč, odločilo v korist Urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (UNPIS), da se določene tuje spletne strani, na katerih se prirejajo igre na srečo (takšnih spletišč je baje nekaj tisoč) filtrirajo na način, da se ponudnikom dostopa do interneta (ISP-jem) naloži, da aktivno posegajo v DNS sistem in tako dajejo svojim uporabnikom prirejen podatek o točnem IP naslovu na zahtevani simbolični (imenski, npr. www.blabla.com) naziva določene internetne domene.

Sicer še vedno obstaja možnost (v kolikor niso posamezni ISPi obupali nad tem, da jih vsake toliko kdo ne pritegne v pravdo, kar je le strošek) pritožbe na Vrhovno, ter Ustavno sodišče, a je škoda že storjena.

Kako se bo nadaljevalo, tega ne vem, zagotovo pa se postavljajo čedalje večje ovire za prost pretok informacij, idej in se uresničujejo črnoglede napovedi, ki sem jih imel že pred dvajsetimi leti.

Da, namreč, internet ima tudi svojo zelo temno in zloveščo plat. Da je povsem možno, da postane internet in z njimi povezana sredstva komuniciranja (npr. mobilni telefon) orodje množičnega nadzora nad prebivalstvom, njegovimi željami, celo neizgovorjenimi hrepenenji, itn.

Zato sem že pred časom začel pisati eno pripoved o tem, da postaja internet bojno polje. Jo sicer nisem dokončal, a je ideja o tem zelo živa.

četrtek, 26. januar 2012

Zloženke, agitacija in propaganda

Zloženke, agitacija in propaganda

ali zopet #PROTI o Družinskem zakoniku

© 2012, Darko Bulat



Pred parimi dnevi je Ministrstvo za družino, delo in socialne zadeve (MDDSZ) izdalo zloženko v kateri skuša z določenimi trditvami oz. z negacijami domnevnih trditev nasprotnikov DZ dokazati upravičenost Družinskega Zakonika (DZ). Obenem skuša ovreči nekatere dvome ali celo strahove nasprotnikov DZ. Med nasprotnike DZ štejem tudi sebe zato bom po svojih močeh odgovoril oz. pokomentiral nekatere navedbe iz tistega letaka.

Letak je dostopen na naslovu:


V letaku objavljene trditve so takšnega značaja, da jih je nujno komentirati, saj kot državljanu in davkoplačevalcu se mi ne zdi prav, da se javnost zavaja, vse z žigom in podpisom države. Zapis iz letaka bo v narekovajih in italiziran, moj komentar bo sledil v nadaljevanju.


Istospolna partnerska skupnost

» - Ali zakonik omogoča poroko dvema istospolnima partnerjema oziroma ali bosta lahko sklenila zakonsko zvezo?

NE. Družinski zakonik istospolnim partnerjem NE omogoča poroke. Družinski zakonik za istospolne pare predvideva sklenitev partnerske skupnosti, priznava pa taki skupnosti vse pravice kot zakoncema, razen skupne posvojitev otrok.«


Ta trditev je na letaku prva. Kot prva bi nedolžni bralec lahko pomislil, da je tudi najbolj pomembna, a to zagotovo ni. Najbolj pomembni ugovori zoper DZ so vezani na institut posvojitve (otrok) in ne s sklenitvijo istospolne partnerske skupnosti. Kot je že iz samega teksta razvidno, zakonske skupnosti istospolna partnerja resda ne bosta mogli skleniti, a jim bo DZ priznal vse pravice, kakor, da bi ju sklenila. Bolj bode v oči nadaljevanje, v katerem pisci izrecno napišejo, da takšni skupnosti DZ ne priznava »pravica… skupne posvojitve otrok.«

Dolgo sem čakal, da bom izbezal ta ključni argument zagovornikov DZ. V debatah se navadno zanika, da imajo v mislih »pravico do posvojitve«, saj bi s tem priznali, da je objekt (predmet) takšne pravice otrok. Država bi jim to pravico lahko priznala le tako, da jim, posledično, dodeli ali omogoči dodelitev otroka.

Ne obstaja in nikoli ne bo obstajala »pravica posvojitve otrok«. Takšna pravica bi bila v temelju nečloveška. Nekaj več na to temo sem že pisal v blog zapisu z dne 3.1.2012.


Posvojitve s strani istospolnega para

» - Ali lahko istospolni par posvoji otroka, na primer mojega otroka, če midva umreva?

NE. Družinski zakonik istospolnim parom NE omogoča posvojitve otroka. Po Družinskem zakoniku istospolni partner lahko posvoji le otroka svojega partnerja. Zakonik pri posvojitvah prinaša celo novost, da se pri izbiri najprimernejšega posvojiteljskega para upošteva volja bioloških staršev.«


No, te navedbe sem šel preveriti v samem DZ. In prišel do sklepa, da DZ vendarle omogoča istospolnem paru popolno posvojitev tujega otroka, torej celo takrat, ko noben izmed članov istospolne partnerske skupnosti ne bi bil biološki starš otroka. Pozorni bralec bo ugotovil, da v Družinskem zakoniku v 217. členu, ki opredeljuje to problematiko manjka ravno besedica »biološki«.

In, da skrajšam, 3. odstavek 217. člena omogoča eni sami osebi posvojitev otroka (resda v izjemnih primerih, a mar ni že posvojitev sama zelo izjemna zadeva, ki odstopa od zelo uveljavljenega pravila, da starša svoje otroke »naredita« sama). Ko je enkrat posvojitev dokončna je ta otrok po vseh pravilih »njegov otrok«.  Kolikor takšen starš vstopi v istospolno partnersko skupnost bo tudi njegov partner lahko posvojil tega otroka, pač, skladno s 2. odstavkom 217. člena.

Drži zgolj to, da, skladno s tki. »kompromisom«, ki je zapisan v besedah 2. odstavka 217 člena, »partnerja ne moreta skupaj posvojti otroka«. Kakor, da bi zagovorniki Družinskega zakonika, ko so sklepali ta kompromis držali eno figo v žepu. In ta figa je Ustavno sodišče, za katero zelo verjetno  upajo, da bo ta pristavek odpravilo.  Ko bo enkrat »pravica posvojitve« postala možna, je logično, da bo zadržek, da partnerja skupaj naj ne bi smela posvojiti otroka, postal diskriminatoren na podlagi spolne usmeritve, to pa je neustavno.

Torej, druga trditev z letaka, ne le, da ne drži sedaj in tako istospolni par, sicer po ovinkih, vendarle lahko ima možnost posvojiti povsem tujega otroka, temveč je v sam DZ vgrajena (sama po sebi) neustavna rešitev, ki jo zelo verjetno čaka odprava in bi tako tudi bila omogočena neposredna posvojitev istospolnemu paru.


Materinstvo in očetovstvo

» - Ali Družinski zakonik v čem razvrednoti družino, materinstvo in očetovstvo?

NE. Zakonik utrjuje te institute, priznava vse blike družin, prvič pa prinaša dodatno zavezo države, da omogoča ljudem pripravo na partnersko in družinsko življenje in jim nudi pomoč v primeru težav. V definiciji družine je izrecno zapisano, da zaradi koristi otrok družina uživa posebno varstvo države.«

Naj mi kdo ne zameri, če povem, da mi ta trditev zveni, kot bi jo prebrali na Radiu Erevan.

Na kratko, 53. člen Ustave RS ustanavlja pozitivno diskriminacijo. Izpostavlja družino, materinstvo in očetovstvo kot tiste, ki jih posebej varuje. Pozitivna diskriminacija je namenjena temu, da izpostavi šibkejše člane družbe, ter jih okrepi. Upam, da analogija z invalidi ali z tki. »ženskimi kvotami« ni potrebna, toda povsem jasno je, da družina, ki je v pričakovanju sadeža lastne ljubezni, otroka, bolj ranljiva od tiste skupnosti, ki se predvsem posveča karijeri in denarju, ter enkrat sklene »imeti otroka« tako, da ga posvoji.

Jasno je, da so šibke tudi matere samohranilke in očetje samohranilci. Zgolj medklic, če je komu mar, tudi sam sem bil samohranilec (vdovec) štiri (4) leta, a družine ne naredi niti jo ne uniči takšna ali drugačna zakonska definicija »družine«, temveč dogodki iz življenja samega.

Če Ustava izpostavlja materinstvo in očetovstvo je to storjeno namerno in ni mogoče tem izrazom pripisati drugačnega pomena od uobičajenega. Ni uobičajena raba besede očetovstvo ta, da otrok ima dva moška, ki skrbita zanj (očeta in njegovega partnerja) in da nima matere, niti je uobičajena raba besede  materinstvo, da otrok ima na podoben način dve »matere« in ne očeta. Kajti, ko je enkrat posvojitev dokončna se vpiše v matični register, tam pa za zdaj ni rubrike OČE1 in OČE2 ali MATI1 in MATI2, temveč OČE in MATI.

Vrhu vsega, če zakon varuje vse oblike socialnega starševstva, temveč zagotovo ne ščiti in ne varuje materinstva in očetovstva v tisti najbolj temeljni, torej biološki obliki. Meni je žal, da se javni denar porabi za očitne neresnice. Zakonu, če bi slučajno na referendumu bil potrjen, zato napovedujem tudi Ustavno presojo glede na 53. člen Ustave RS.

Preostali dve trditvi iz zloženke o DZ sta manj pomembni in ju ne bom komentiral, pa čeprav sem ravno tki. nadomestno materinstvo že omenjal v blog zapisu z dne 3.1.2012. Moja trditev, da obstajajo pritiski oz. resne pobude, da se nadomestno materinstvo omogoči tako še vedno stoji, res pa je, da tega DZ (še) ne omogoča.


Sklep

Kot se zdi je MDDSZ izdalo zloženko, ki je polna zavajajočih, ali celo neresničnih navedb. Mislim, da si MDDSZ tega ne bi smelo dovoliti.

Fred's letter to Lama

Fred's letter to Lama (c) 2025, Darko Bulat & Fred & Lama   Fred is an AI assistant (chatbot) built within the ChatGPT-4o model...