Članek o Internetu iz leta 1991
(c) 2013, Darko Bulat
Vsebina današnje objave je nekoliko nenavadna, saj je iz preteklosti. Dober kolega Dalibor Cerar mi je iz lastne arhive poslal pričujoči tekst, ki je sicer bil objavljen v novemberski številki leta 1991 računalniškega časopisa "Monitor". Ta objava je celo zabeležena v COBISS-u kot prva v kateri je Internet sploh omenjen (jaz zgodnejše objave nisem našel).
Fajl v katerem je bil izvirni tekst je *.ARJ in je v bistvu datoteka, ki sem jo poslal na "Monitor" za objavo. Datumi datotek so 11.8.1991 in so krepko pred prvo internetno povezavo v Sloveniji, ki je bila vzpostavljena na IJS šele novembra istega leta (pri vzpostavitvi katere sem osebno sodeloval kljub kasnejšem zamolčanju, celo zanikanju s strani ga. Borke Jerman Blažič, ki je bila vodja laboratorija v katerem je ta povezava bila dejansko vzpostavljena).
To niti ne preseneča, glede na to, da sem prvo internetno povezavo v nekdanji Jugoslaviji naredil že leta 1990 na Inštitutu "Ruđer Bošković" kjer sem še bil zaposlen tudi v času nastajanja tistega prispevka za "Monitor". Za to pionirsko delo sem bil kasneje prepoznan s strani hrvaške akademske in raziskovalne mreže CARNET kot "prvi internaut". Dovolj samoreklame, nazaj h članku.
Članek se danes bere nekoliko nenavadno, saj takrat ni bilo ne duha ne sluha o WWW-u oz. o "spletu", kot to danes prevajamo (morda le na CERNu, a do nas zadeva takrat še ni prišla). Pri prevajanju v slovenščino mi je pomagala moja tedanja soproga pok. Andrea Maja Fajdiga Bulat.
Če so kakršna koli odstopanja med pričujoćim tekstom in tistim, ki je bil dejansko objavljen so ta odstopanja nastala tekom uredniških obdelav oziroma lektoriranja na "Monitorju".
Komentarji, kakopak, zaželjeni.
Prijetno branje.
Darko Bulat
--11.8.1991 --
Pot skozi Internet mrežo
Darko Bulat in Andrea Maja Fajdiga-Bulat
Za popotovanje po ameriški in svetovni računalniški mreži
Internet v bistvu ne potrebujemo mnogo. V najbolj ugodnem
primeru, ko imamo doma vso potrebno opremo, se nam ni treba niti
za centimeter premakniti iz stanovanja. Namesto da na bližnjem
BBS-u "snemamo" najnovejše datoteke in programe, se napotimo v
računalniško omrežje, preko katerega se lahko pogovorimo s
tisoči kolegov ali posnamemo na desetine gigabitov vsega
mogočega softvera, pa naj ga potrebujemo ali ne. Vse, kar moramo
vedeti za to potovanje, so odgovori na nekaj osnovnih vprašanj.
Kaj je Internet?
Dobro vemo, da se računalniki najhitreje razvijajo v ZDA.
Ta razvoj je spremljal vsporedni razvoj računalniških
komunikacij. Hitrim računalnikom so sledile hitre komunikacije.
Še hitrejše računalnike je bilo potrebno povezati med seboj na
še boljši in hitrejši način in tako je skozi razne raziskovalne
projekte v ZDA nastalo nekaj večjih računalniških mrež. Od le-
teh so najbolj znane ARPANET, CSNET in NSFNET. Poleg teh velikih
mrež, ki med seboj vežejo računalnike z enega in drugega konca
severnoameriške celine, je istočasno nastalo ogromno manjših
mrež, ki ponavadi povezujejo računalnike nekaj zveznih držav,
nekaj bližnjih univerz ali drugih ustanov. Internet je skupek
vseh teh mrež, ki se med seboj razlikujejo tako po hitrostih, s
katerimi lahko po njih prenašamo podatke, kot tudi po
uporabljenih tehnologijah. Vendar prav vsaka računalniška mreža
v ZDA ni del Interneta. Ker je prva računalniška mreža v ZDA
ARPANET uporabljala posebno vrsto komunikacijskih programov in
protokolov TCP/IP, so le-ti zaradi najbolj pogoste uporabe
postali standardni in so skupni vsem mrežam v Internetu. Ob tem,
kakšni so programi TCP/IP (Transmission Control Protocol /
Internet Protocol), se tukaj ne bomo zadrževali, saj je to za
naše potovanje povsem nebistveno. Komunikacijske protokole
skupaj s fizičnim delom računalniške mreže si lahko
predstavljamo kot autoceste z mnogo križišči, signalizacijo,
avtomobili in kamioni, med vozili pa smo tudi mi, ki se s
tovorom ali brez njega prebijamo po cesti. Prednost računalniške
ceste pred običajno je v tem, da se po njej potuje z enega na
drugi konec sveta skoraj s svetlobno hitrostjo.
In zakaj prav Internet?
Internet je daleč največja pa tudi najzanimivejša med vsemi
svetovnimi računalniškimi mrežami. Morda zveni malce
prepotentno, vendar je Robert Tappan Morris poleg milionske
dolarske škode leta 1986, ko je s svojim programom nehote
blokiral več kot 6000 večjih in manjših računalnikov v
Internetu, povzročil tudi mnogo hude krvi. Vsa komunikacija na
mreži je bila namreč prekinjena za nekaj dni, vsa privatna
pošta, odgovori na razna vprašanja po konferencah, programi,
datoteke so obstali. Pravi računalniški zasvojenci take izpade
zelo slabo prenašajo, saj se lahko preko mreže mnogo ceneje kot
po telefonu pogovorijo s kolegi na drugih računalnikih, ter
mnogo hitreje kot po pošti prenesejo pomembne podatke. Za tiste,
ki delajo na univerzah in podobnih neprofitnih ustanovah, je
Internet celo brezplačen.
Internet je kot medij za prenos podatkov določen s svojim
prepustnim obsegom, ali drugače povedano, s količino podatkov,
ki gre lahko brez zastoja skozi mrežo v časovni enoti. Na
najhitrejših delih Interneta je prepustni obseg 100 megabitov v
sekundi. Ker se promet na Internetu iz dneva v dan povečuje, se
le-ta seveda vseskozi razvija, že sedaj pa je daleč pred
evropskimi mrežami. Najhitrejše linije v Evropi, ki povezujejo
nekaj večjih centrov, kot je naprimer švicarski CERN, se lahko
pohvalijo z prepustnim obsegom približno dveh megabitov v
sekundi. V Sloveniji za sedaj nimamo hitrejše mednarodne linije
od pravkar postavljene zveze med Ljubljano in Dunajem, ki zmore
celih 64 kilobitov v sekundi.
Kako v Internet?
Mi smo tukaj, Internet pa je v Ameriki. Kakšno korist potem
sploh lahko imamo od njega? Tudi v Evropi je nekaj računalnikov,
ki so povezani na Internet. Ker pa v Jugoslaviji ni nobenega
računalnika, ki bi bil kvalitetno po vseh pravilih povezan v
Internet, lahko do njega pridemo le po ovinkih. Lahko direktno
po telefonu pokličemo katerega izmed javnih in brezplačnih UNIX
računalnikov v ZDA, ki so seveda povezani v Internet. Ta način
je razumljivo zelo drag. Lahko tudi poizkusimo priti do katerega
izmed evropskih Internet računalnikov. Vendar je žalostno, toda
resnično, da je stanje v Evropi, vsaj kar se računalniških mrež
tiče, mnogo slabše kot v ZDA. Javnih Internet računalnikov tako
na stari celini ni, politična razdeljenost, različne
tehnologije, mnogo administracije in podobno pa je povzročilo,
da v Zahodni Evropi obstaja pragozd različnih ražunalniških
mrež, ki imajo manjše prepustne obsege, povezujejo v najboljšem
primeru le nekaj držav, so pa zato precej dražje od ameriških.
Sicer obstajajo tendence, da se bo v teku evropskih
integracijskih procesov stvar le obrnila na bolje. V enem od teh
povezovalnih projektov (EVREKA-COSINE projekt) je celo
Jugoslavija, oziroma organizacija YUNAC (Yugoslav Network for
Academic Community), ki ima sedišče v Ljubljani. Vendar pa bo do
takrat, ko bodo tudi večji računalniki naših univerz, institutov
in podjetij v Internetu, po Ljubljanici steklo še precej vode.
In do tedaj se bodo potencialni uporabniki morali pač znajti.
Kaj Internet nudi?
Predvsem je najprej treba vedeti, kakšni so računalniki, ki
so povezani v Internet. Po imenih Internet domen (področij) EDU,
COM, MIL, GOV, NET lahko takoj sklepamo, da so v mrežo povezani
tako računalniki izobraževalnih ustanov, pred vsem šolski,
univerzitetni in inštitutski računalniki, kot tudi računalniki
podjetij, kot so DEC, Apple, Hewlett Packard, Texas Instruments,
pa tudi mnogih podjetij, ki se sicer ne ukvarjajo z računalniki,
temveč uporabljajo mrežo za kontakt s strankami. Veliko skupino
uporabnikov Interneta tvorijo računalniki, ki so v lasti
ameriških oboroženih sil ter obrambnega ministerstva. To
ministerstvo ima tudi največ zaslug za to, da se je Internet
sploh razvil do sedanjega obsega, saj so se prve raziskave
vezane za razvoj računalniških mrež začele prav s pomočjo
ameriškega obrambnega ministerstva in njegove agencije za
napredne raziskave. Zadnjo veliko skupino v Internetu tvorijo
računalniki ameriške javne administracije ter vladnih ustanov.
NET domena je posebna domena, ki služi predvsem povezavi
Interneta z drugimi mrežami, se pravi da se v njej nahajajo
računalniki, ki so istočasno še v kaki drugi mreži, naprimer
BITNET-u.
Čeprav na prvi pogled izgleda vsaka od skupin Interneta
zelo vase zaprta, temu ni tako. Za ilustracijo omenimo, da se
eden od računalnikov s največ programi, ki so v javni lasti (v
nadaljevanju FTP lokacija), nahaja v MIL domeni. Za programe na
računalniku voluntersko skrbijo ljudje, ki so v vojni ustanovi
zaposleni na povsem drugačnih nalogah. Nasploh je prenos
programov in datotek s pomočjo FTP programa (File Transfer
Program) najbolj popularna storitev na Internetu. Vsak mesec
namreč izide spisek lokacij, s katerih lahko delamo FTP (pri nas
je le-temu najbolj podoben spisek vseh BBS-ov). Poleg vsakega
FTP računalnika je komentar, kateri najbolj zanimivi programi
so na tej lokaciji. Ker se za vsak računalnik/operacijski
sistem, pa naj bo to UNIX, VAX/VMS, MS DOS, Amiga, Macintosh ali
celo stari CP/M (noben star program se ne briše), na Internetu
nahaja na stotine gigabitov datotek, ima lahko posamezna
lokacija največ nekaj odstotkov vsega. FTP lokacija ponavadi
obstaja na nekem mestu zaradi nekega razloga; naj bo to velik
univerzitetni računalnik, ali pa se tam nahaja avtor
priljubljenega programskega paketa, ali pa se tam dela na kakem
projektu. Tisti, ki imajo megabite prostora na diskih viška, si
dovolijo 'razkošje' zbiranja programov tudi za druge uporabnike
mreže. Čeprav je računalniška mreža tako projektirana, da lahko
preko ene žice naenkrat nekaj deset uporabnikov prenaša podatke
ali pa dela kaj drugega, je seveda zelo koristno, da se
popularni programi nahajajo na večih lokacijah v svetu.
Poleg prenašanja datotek Internet nudi tudi možnost
sodelovanja v USENET konferencah, čeprav je za to potreben
poseben program NEWS, ki se ne nahaja na vseh Internet
računalnikih. Ker pa je to javni program, ga lahko brez težav
instaliramo. O USENET konferencah obstaja nekaj debelih knjig. S
pomočjo katere od njih se je začetniku lažje znajti med
stotinami raznih konferenc in diskusijskih grup, ki lahko
obsegajo ljudi iz celega sveta ali pa samo ene ustanove, z vsemi
vmesnimi stopnjami med tema ekstremoma. Uporabniku seveda ni
treba nikamor po te 'novice', ki se v teku dne naberejo kar na
njegovem računalniku. Prebere jih s pomočjo ukaza "rn" (read
news), odgovor ali vprašanje, ki ga eventuelno napiše, pa se
avtomatsko pošje na vse računalnike, ki so naročeni na dano
konferenco ali diskusijo. Zaradi obsežnosti USENET konferenc -
vsaka ima vsaj nekaj deset megabitov spročil dnevno - je
običajno posamezen računalnik naročen le na manjši del le-teh.
Kako se uporablja Internet?
Na Internet lahko povežemo skoraj vsak tip računalnika.
Seveda je v mreži največ večjih računalnikov, večinoma pod UNIX
operacijskim sistemom, ter strojev, ki so pod VAX/VMS ali IBM/VM
operacijskim sistemom. Vendar so na Internet povezani tudi IBM
PC-ji, Macintoshi, Amige in celo Atari ST-ji. Le-ti se lahko
povežejo le kot računalnik z enim samim uporabnikom, zato je
obseg storitev na njih manjši. V vsakem primeru lahko tudi z
majhnega računalnika uporabljamo FTP storitev.
Predpostavimo, da smo nekako prišli do računalnika, ki je
na ustrezen način povezan v Internet mrežo. Za vsako storitev,
ki jo mreža nudi, je ponavadi dovolj vtipkati ustrezen ukaz.
Elektronsko pošto nekomu, čigar naslov je recimo
"darko@dimsun.cellb.bcm.tmc.edu", bomo poslali tako, da
enostavno vtipkamo "mail darko@dimsun.cellb.bcm.tmc.edu". Zatem
bomo v nekem vrstičnem ali zaslonskem editorju sestavili
sporočilo, ki ga bo sistem takoj poslal naslovniku. Ker je
Internet zelo hitra mreža, bo sporočilo že čez nekaj sekund
prišlo tja, kamor je bilo namenjeno, in naš korespondent ga bo
lahko takoj prebral, seveda če bo tedaj delal na računalniku. Če
nas zanima, ali je naš korespondent ta hip priključen na
računalnik, moramo le pokazati s prstom nanj. Ko vtipkamo ukaz
"finger <uporabnik>", kjer je <uporabnik> naslov, podoben
tistemu zgoraj, naš računalnik pošlje ustrezen klic oddaljenemu
računalniku in nam v odgovoru javi, če je <uporabnik> sedaj
prisoten, če ni, kdaj je bil zadnjič na računalniku, koliko
neprebranih sporočil ima in njegov kratek rezime,seveda le v
primeru, da se je ta uporabnik potrudil in ga napisal. Če
ugotovimo, da je naš korespondent na računalniku, ga lahko
povabimo na razgovor z ukazom "talk <uporabnik>". Ekran se bo na
sredini razdelil na dva dela, in če naš prijatelj sprejme poziv,
se lahko začnemo pogovarjati. Še enkrat bi radi poudarili, da
tak interaktivni pogovor povsem lepo deluje tako na razdalji
nekaj kilometrov, ko smo povezani v kaki lokalni mreži, kot tudi
v primeru interkontinentalne zveze (če smo mi na nekem evropskem
Internet računalniku, sogovornik pa je recimo nekje na zahodni
obali ZDA).
Če želimo delati na nekem Internet računalniku, moramo
najprej poskrbeti za to, da na njem dobimo pravico do pristopa
(uporabniško ime in geslo). Če imamo pravico do dela na večih
računalnikih v Internetu, lahko enostavno z ukazom "telnet
<računalnik>" sedlamo z enega na drugega. <Računalnik> je lahko
katerikoli regularni Internet naslov. Od trenutka, ko smo se s
pomočjo "telnet" ukaza priključili na oddaljen stroj, delamo na
njem, kot da bi se direktno, recimo preko modema in telefona,
priklopili nanj. Seveda je direktna opcija veliko dražja.
Ena izmed najvažnejših storitev na Internetu je prenos
datotek. Programe prenašamo z ukazom "ftp <računalnik>". Po
vzpostavitvi zveze z oddaljenim računalnikom se moramo
predstaviti tako kot pri uporabi ukaza "telnet", vendar pa je na
Internetu ogromno računalnikov, ki vsakomur dovoljujejo prenos
programov v javni lasti. Na njih se predstavimo z uporabniškim
imenom 'anonymous', geslo pa je lahko karkoli. Posamezni
računalniki včasih zahtevajo kot geslo 'guest', vendar to ni
tako bistveno. Po prihodu na računalnik kot 'anonymous' imamo na
raspolago nekaj ukazov za prenos datotek, od katerih so
najpomembnejši 'dir', 'cd', 'ascii', 'binary', 'get', 'put' in
'quit'. Ukaz 'dir' nam izpiše vse datoteke, ki so na razpolago
na nekem direktoriju, s 'cd' pa se selimo z direktorija na
direktorij. Ker je na Internetu mnogo povsem različnih
računalnikov, je bilo nujno zagotoviti pravilno pretvorbo
formatov tekstualnih datotek, ter v primeru, ko želimo čiste
podatke, zagotoviti prenos podatkov brez sprememb. Temu služita
ukaza 'ascii' in 'binary'. 'Get' in 'put' sta le dva možna
ukaza, s katerima iniciramo prenos podatkov, medtem ko s 'quit'
seveda zaključimo z delom na računalniku. Če zanemarimo nekaj
majhnih razlik, imajo vsi računalniki zelo podobne, takorekoč
iste FTP ukaze.
S tem, ko kombiniramo sodelovanje v Internet konferencah,
iskanje in razgovor z ljudmi na mreži, pošiljanje in prejemanje
sporočil, ter na koncu izmenjavo datotek, se lahko resnično
počutimo, kot da smo na potovanju daleč od doma. In še več kot
le to. Med razgovorom z mnogimi ljudmi širom po svetu bomo
otkrili, da so ljudje povsod isti, in da se veliko njih
navdušuje nad istimi ali podobnimi stvarmi kot mi, kar je
sigurno zagotovilo, da bodo nekega dne, ko bo Internet prišel do
naših krajev, naše FTP lokacije prav tako obiskane kot
katerikoli drugje po svetu.
