Wikileaks vs. Supervizor
(c) 2011, Darko Bulat
(c) 2011, Darko Bulat
Današnje DELO je objavilo zanimiv članek o spletni strani Wikileaks (http://www.wikileaks.org). Med ostalim je objavljena tudi nenavadno iskrena in odkritosrčna izpoved veleposlanika ZDA v Slovenije, g. Mussomelija, ki (prosto po spominu) pravi, da je pri delu veleposlanikov nujna iskrenost in izčrpnost, ter da bo javna objava diplomatskih depeš na dolgi rok zgolj škodovala odnosom med državama.
Zame je ta izjava zelo razumljiva in pametna. Če se dva, namreč, želita o kakšni zadevi pogovoriti iskreno in brez ovinkarnjenja, potem ni drugega načina, kot to, da se uporabijo konkretne besede, ki služijo točno temu, sporazumevanju. Kolikor bo ena stran v pogovoru bolj iskrena in se bo znala bolj natančno izraziti, toliko bolj bo druga stran v razgovoru lažje razumela sporočilo, ter tudi vse povezano s samim razgovorom.
Wikileaks nam vsem nazorno pokaže "tehniko politike" in so potem takem objavljene depeše lahko dobra šola vsem, ki se količkaj želijo ukvarjati z javnimi nastopi oz. politiko. Wikileaks depeše jasno pokažejo od česa vse utegne biti odvisna podpora ali nepodpora kakšni javni zadevi.
Obenem tistim, ki jih utegne zanimati diplomacija, lahko pokaže "tehniko mednarodnih odnosov", še zlasti ponazori Roosveltov rek "Speak softly and carry a big stick". Ob branju depeš se ni mogoče izogniti vtisu, da v mednarodnih odnosih veliko vlogo igra umirjenost, dosledna uporaba argumentov, iskanje čim širšega soglasja za določena stališča (to počno tudi ZDA) in nikakor ne grožnje, prikrite ali odkrite, kriljenje z rokami ali nespametne in neodmerjene besede in neutemeljene obljube.
Wikileaks, torej, ne razkriva ničesar pretresljivo novega ali do sedaj širši javnosti neznanega. Bolj ali manj vse kar depeše dokazujejo je bilo v domeni domnev že pred objavo depeš, toda Wikileaks samo odstira tančico in pokaže nazorno, da tisto kar smo morda mislili, da je res tudi dejansko je res.
"Supervizor"
Toda ob branju današnjega prispevka v DELU se nisem mogel izogniti primerjavi s "Supervizorjem" (glej prejšnjo objavo).
Tako kot je g. Mussomeli povedal, da sama objava depeš brez konteksta v katerem so bile povedane citirane besede še ne tvorijo celotne slike, tako je tudi s "Supervizorjem".
Dejstvo, da je nekdo prejel denar iz katerekoli javne blagajne (državne ali kakega drugega proračunskega uporabnika, PU) še ne pove ničesar o (pravni) podlagi za nakazilo, kakor tudi v ničemer ne odkazuje na morebitno nezakonito ali koruptivno ravnanje.
In vendar je "Supervizor", verjetno v lastni nemoči, naredila ravno KPK, pri čemer je, za razliko od Asanga, ki je naredil Wikileaks, vendarle zavezujejo določene norme in zakoni te države.
Ni se, zatorej, mogoče izogniti vtisu, da se je KPK postavila v držo nemočnega opazovalca, ki prepušča svojo vlogo in nalogo (neinformiranem) ljudstvu, ne glede na to, da bo to ljudstvo naveličano vseh afer opustilo zanimanje za tuje umazano perilo že čez pregovornih pet minut, ostali pa bodo zainteresirani vsi tisti, ki si od "Supervizorja" obetajo konkretne koristi, saj je "Supervizor" v prvi vrsti izjemno bogat vir konkretnih informacij.
Mojega stališča, da bo "Spervizor" v prvi vrsti škodoval (slovenskem) poslovnem okolju torej ne mislim spreminjati, saj se posla preprosto ne dela javno.
Država vstopa v pogodbena razmerja v gospodarstvom na popolnoma enaki ravni in kot povsem enakopraven (in ne večpraven) partner s katerimkoli gospodarskim subjektom.
Vsekakor ima država obveznost poskrbeti za smotrno in učinkovito porabo javnih sredstev, a zaradi tega še ni podan razlog za to, da so vse transakcije z državo javne. Država mora najti dovolj drugih mehanizmov za zagotavljanje prej omenjene kontrole nad porabo javnih sredstev, ne more ta kontrola postati platforma za nastavitev javnega odra na katerem naj se vrstijo vsi, ki so karkoli prejeli od države.
Za zdaj še ni nobene tožbe zoper KPK zaradi objave "Supervizorja", a je le-ta najbrž le vprašanje časa.
