»Supervizor«? Ne hvala!

© 2011, Darko Bulat

»Supervizor« je spletna aplikacija za nadzorovanje, oziroma za vpogledanje v bazo plačil in poslovnih dogodkov med državo in drugimi proračunskimi uporabniki (PU) ter zasebnim sektorjem. Izbrano ime sugerira, da gre za močno orodje v boju zoper korupcijo, saj je to spletno aplikacijo naredila in dne 23.8.2011 dala na splet Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK).

Takoj, ko sem aplikacijo zagledal sem se zgrozil nad dejstvom, da je naenkrat in brez predhodne najave dotlej zaupno razmerje dveh enakopravnih poslovnih subjektov (enakopravnih v smislu civilnega prava, zlasti Obligacijskega zakonika) postalo javno, da je to zaupnost pretrgala samovljno in enostransko država, oz. v njenem imenu KPK, da je verjetno prišlo do kršitve cele vrste pogodbenih določb o varovanju poslovne tajnosti, zakonskih določb o varstvu osebnih podatkov, upam, da ne celo o varstvu tajnih podatkov, itn.

Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati, da imam do te aplikacije močno odklonilno stališče. Na to temo sem začel pisati sicer na twitterju (https://twitter.com/darkob/), a je ta tema preobsežba, da bi se je sploh lahko, razen lahkotno oz. na nivoju dovtipov, kakovostno obdelalo v n-krat-140 znakov.

Svoboda, zasebnost, javnost, država, transparentnost

Svoboda

Natrosil sem nekaj besed, ki so zame pomembne. Te besede in ti pojmi mi predstavljajo vrednote. Zlasti svoboda. Imam se za svobodnega in za svobodomiselnega državljana oz. človeka. Pri pojmu »svoboda« zlasti izhajam iz svobode dejanj, ki naj ne bodo v škodo drugemu, toda svobodno delati hkrati pomeni, da nismo omejeni z vnaprejšno splošno prepovedjo, temveč izhajamo iz univerzalne svobode, kakor si je lahko zamislimo v najčistejši in izvirni, ter naravni obliki. Vsaka konkretna prepoved mora, torej, biti znana v naprej. Stališče, da je dovoljeno vse kar ni eksplicitno prepovedano je tudi nujno, kajti življenje je tako pestro in življennske situacije so tako raznolike, da jih je preprosto nemogoče vseh pošteti in jih eksplicitno dovoljevati (če bi kdo želel, npr. živeti v okolju kjer je najprej vse prepovedano, potem na kapaljko dovoljujemo to, ono, drugo, tretje, itn.)

Svobodna gospodarska pobuda

S svobodo je nujno povezana svobodna gospodarska pobuda. Gospodarski subjekti, ki jim pravo dovoljuje, da ustvarjajo dobiček »by-definition« (sicer bi šlo za ustanove, zavode, ali kake podobne organizacije.. V novejšem času se izumlja tki. »socialno podjetništvo«. Tudi prav, »naj cveti tisoč cvetov«) preprosto imajo PRAVICO nastopati in vstopati v poslovne odnose z vsemi in z vsakom. Tudi z državo, tudi s drugimi proračunskimi porabniki, seveda tudi z drugimi gospodarskimi subjekti, potem s ustanovami, ter z zasebniki in posamezniki. Samo nebo je omejitev, kajti, ne pozabimo na prvo izhodišče, na svobodo. Ni omejitev pri sklepanju poslov, razen tistih, ki so znane v naprej. Pri državi in proračunskih uporabnikih je jasno, da država sklepa posle le ob upoštevanju Zakona o javnem naročanju, a je to zaradi »lepljivih prstov« na državni strani, nima pa zasebni sektor takšne omejitve. Toda kaj, če bi je imel? Kaj, če bi lepega dne zasebni sektor preprosto rekel »država, veš kaj, tega terorja imam(o) dovolj, če hočeš od zasebnega sektorja kupiti en sam zobotrebec boš pač moral izpolniti ta-pa-ta obrazec, iti skozi tak postopek, rok dobave zobotrebca pa bo 30-60-90 dni po plačilu 100% avansa.« Bi šlo? Ne bi, logično, da ne, saj država igra na razdrobljenost zasebnega sektorja, sama pa je celo toliko monolitna, da prihaja do komičnih situacij pri kateri Urad za varstvo konkurence preverja, če ni nemara sama država v prekršku, glede na Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence.

Če, torej, gospodarski subjekt vstopa v poslovno razmerje z državo ali z drugimi proračunskimi uporabniki, vstopa kot enakopraven partner. Država nima več pravic ali močnejše pravice, kadar gre za strogo poslovni odnos. Navsezadnje bi država, če bi bilo drugače, zgolj »vzela« blago in zahtevala storitve, a bi takšna ureditev nekam čudno smrdela po fevdalizmu, naturalnih dajatvah in vsem tistem za kar smo, upam, veseli, da danes ne obstaja več.

Plačujem davke in verjamem, da je to temeljna dolžnost državljana, ki ima do lastne države pozitiven ali vsaj lojalen odnos. Če, torej, plačujem(o) davke in pridobi država določena sredstva, da s temi sredstvi nakupuje na trgu blago in storitve (od sekret papirja do elektrike, od pušk in pištol do čiščenja prostorov, od reprezentanc do svetovanj, itn, itn) potem jaz kot državljan in davkoplačevalec pričakujem in zahtevam, da ta sredstva v največji možni meri država vrne nazaj v gospodarstvo tako, da od tega istega gospodarstva pridobi blago in storitve.

Kje je problem? Korupcija ali nadzor nad javnimi financami?

Smo že bližje. Če je, torej, država (in ostali PU) »obsojena« na to, da nakupuje na trgu blago in storitve, v čem je, potem sploh problem?

Kaj je sploh tema? Ah, seveda, »Supervizor«. Naenkrat se pojavi aplikacija »Supervizor« v kontekstu »boja proti korupciji« (pozor na besednjak, ne, torej v okvirju nadzora nad porabo javnih financ, kajti ta nadzor ima čez Računsko sodišče, temveč v okvirju protikorupcijskega boja) in je ta kontekst, ter množičnost podatkov v povezavi z vsesplošnim sumnjičenjem tisto kar zastruplja in bo zastrupilo še tako dobro poslovno razmerje.

Zaupnost in pravica do zasebnosti

Koliko zasebnosti, dragi bralec, dovoliš v razmerju do države?

Jaz je dovolim kar precej, ob pogoju, da imajo tisti organi, ki so ZADOLŽENI za nadzor nad porabo javnih financ (MF, Računsko sodišče) in za preprečevanje korupcije (KPK) kar se da obsežen dostop do podatkov, ki jih nujno potrebujejo, da pravilno in zakonito izvajajo ta nadzor. Pri čem, pozor, preiskovanje korupcije ne more in ne sme iti preko vseh meja. Za moje pojme je nedopustno, da KPK pridobi podatke o vseh poslovnih transakcijah z državo in drugimi PU, če za pridobitev podatka ni izpolnjen minimalno en sam začetni pogoj, to pa je nek razlog za sum, da je prišlo do koruptivnega ravnanja. Toda tudi to bi preživel, če bi svoj voajerizem KPK le znal obdržati zase.

Toda prvo vprašanje ima tudi svoj »pravni pomen«. Do koliko zasebnosti v razmerju do države in PU pa ima pravico zasebni sektor? Mar je res tisti hip, ko se sklene posel z državo (ali PU) ta podatek nujno potrebno obelodaniti v lahko dostopni spletni aplikaciji in to na način, ki omogoča agregiranje in brskanje za kar nekaj let nazaj? Je že res, da zavoljo »zakona o dostopu do informacij javnega značaja« marsikaj lahko pride v javnost, toda pozor, ZDIJZ to le omogoča, ne predstavlja pa podlage za to, da KPK lahko te podatke objavlja tako množično in dokaj neselektivno.

Menim, da gospodarski subjekti, ter zlasti zasebniki, ki opravljajo dejavnost še kako imajo pravico do varstva zasebnosti, varstva osebnih podatkov in do vseh tistih prvin, ki vsaj delno preprečujejo, da bi se vsak izmed nas nekoč našel na prangerju, pa čeprav nikoli nismo naredili ničesar protizakonitega, še manj pa, da bi bili za to obsojeni s pravnomočno sodbo.

Domneva nedolžnosti, »due process«, itn..

Javno objavljeni podatki v kontekstu boja zoper korupcijo na spletni srani KPK močno odkazujejo na to, da naj bi vsaka transakcija morda vsebovala neko prikrito nezakonitost. Katero, e tega (še) ne vemo, ampak bomo ravnali kot policaji, ki intimno vedo, da so vsi krivi, le dokazat jim je to treba. In če je policiji pri pregonu storilcev kaznivih dejanj še kako dovoljeno, da v sumu postopek »tiščijo naprej« do obtožbe in/ali obsodbe ali oprostitve, saj bodo sami postopek ustavili le, če se sum ovrže je množica podatkov na »Supervizorju« kakor vabilo vsem nam, da le pogledamo te podatke in da naj le sumimo v vsako transakcijo (celo mediji sami vabijo bralce k raziskovanju in brskanju.. Včasih smo temu rekli »fishing ekspedition«, z objavo »Supervizorja« smo očitno tudi ta koncept vrgli skozi okno…).

Kako napačno je javno spodbujanje počeznega sumničenja vsega in vseh verjetno mi ni treba posebej razlagat. Ne glede na grožnjo, da postanemo tudi sami tarča takega splošnega stanja duha je to tudi sicer preprosto napačno. »Vsi so potencialno sumljivi« je preprosto napačno sporočilo državljanom.

Legalno / legitimno

Legalno, to vemo, pomeni zakonito. Legitimno pomeni kakšno je splošno naziranje do določenega dejanja. Javnofinančna poraba (v kolikor ni kršen kakšen zakon) je v veliki večini primerov legalna. »Supervizor« je le še bolj kot doslej podžgal nizke strasti posameznikov (in posameznic) v smeri, ki nakazuje na stališče, da četudi legalno, nekako javna poraba, kjer državni denar »konča v žepu zasebnikov« ni legitimno. Od kod to? Od kod to sovraštvo do zasebnega sektorja, zlasti do gospodarstva. Kdaj in zakaj je postalo osovraženo dejanje, če Micka ali Francelj nekaj od države dobi (ok. Micka d.o.o. in Francelj s.p.), nihče pa se posebej ne pritožuje, ko Micka & Francelj kri švicata, ko plačujeta davke?

Ali pa je problem v tem, da sta denar dobila ravno Micka in Francelj, ne pa Jure in Marjeta? Ali pa mi sami. No, to pa bi že bilo prvovrstno licemerje, kajti, če je nekaj nelegitimno za Micko in Franclja bo moralo biti nelegitimno četudi smo sami deležni državnega nakazila. Ki pa, mimogrede, v spletni aplikaciji »Supervizor« nikjer ne bo opremljeno z navedbo pravne podlage za nakazilo. Stalo bo brez sleherne oznake, in pričalo nemo, da si, dragi bralec, dobil ti sam denar od države. Tebi se bo zdelo ne le legalno in legitimno, celo začuden boš, če te bo kdo pogledal narobe, saj ne bo razumel tvojega pojasnila »Ja sprejel sem denar, ampak…«

V tem je cela tragika. Vsi so krivi. Vsi so korumpirani. In nihče ni, kajti, ko bo čez nekaj časa le postalo jasno, da bolj ali manj vse transakcije imajo neko svoje logično pojasnilo (če jih ne bi, mar ne bi zadeve že zdavnaj bile po sodiščih ali vsaj tožilstvih?!) kaj pa potem? Kako se bomo bojevali takrat zoper korupcijo? Ali bomo res vse probleme rešili s tem, da izpostavimo čreva gospodarstva na pranger javnosti ne oziraje se na legitimne poslovne interese gospodarstva, podjetništva, da o morebitnem tujem ali celo domače industrijskem vohunstvu niti ne izgubljam besed, le domnevam lahko, da si nekateri že manejo roke in pridno pridobivajo podatke

Javnost ali le javnofinančni voajerizem?

Po prvem navdušenju javnofinančnih voajerjev (druge besede nimam) bo ta aplikacija (v kolikor ne bo prepovedana ali močno omejena) doživela usodo »udba.net«. Vsi vsedo, da obstaja, sem ter tja bo kdo notri kaj pogledal, toda glavne »živali« bodo znale kako zadevo obiti.

Zame gre le za javnofinančni voajerizem, kajti osebno ne razpolagam z vsemi informacijami, ki so potrebne, da bi opredelil ali je določena transakcija zakonita ali ne. Obenem nimam niti dovolj časa niti volje, da bi namesto Računskega sodišča ali KPK opravljal njuno poslanstvo. Kot rečeno, plačujem davke in kot državljan pričakujem, da bosta ti dve inštituciji svoje delo opravljali vestno, pošteno in zakonito, a brez škode za gospodarstvo, zlasti za tisti del gospodarstva, ki proizvaja dodano vrednost in se ne šlepa zgolj na subvencije, dotacije, spodbude, itn.

Ne vidim prav nobene dodane vrednosti v tem, da bi tako široka javnost, kot ji je to omogočeno danes, vpoglčedala v posamezne transakcije in poslovne dogodke med državo (in PU) ter zasebnim sektorjem.

Imam pa neskončno zaupanje v sistem, ki naj na sistemski ravni in preko za to usposobljenih in za to plačanih inštitucij preverja pravilnost proračunske porabe, ter preverja sume koruptivnih ravnanj. Toda, tako kot je varovana pravica zasebnikov v kazenskem postopku ob upoštevanju domneve nedolžnosti, ter prepovedjo »ribarjenja« je jasno, da ne more zgolj razlog, da kdo posluje z državo zadoščati zato, da se tudi njegovi podatki, brez vnaprejšnje obsodbe, znajdejo javno objavljeni v konteksti boja zoper korupcijo.

Transparentnost ne more in ne sme postati nikoli izgovor za javnofinančni voajerizem. Če pa bi ga že dopustil, potem pa le tistim, ki so se še kako dobro in osebno preizkusili v podjetništvu in vedo kako teško se pride do posameznih poslov, še posebej z državo. Le oni so kvečjemu tisti, ki bodo znali pravilno vrednotiti surove podatke o transakcijah z državo in javnim sektorjem.

Subvencije, dotacije, spodbude

Tisti hip, ko sem zapisal te besede v prejšnjem poglavju sem se spomnil, da je tudi pridobivanje teh sredstev zakonito, in v celoti brez kakršnega koli slabšalnega pomena. Še več, kadar podjetje pridobi kakšno izmed teh nakazil, in ta sredstva pridejo iz proračuna EU, tedaj prihaja do učinka, ki je podoben »izvozu«, saj takšno podjetje prispeva k tem, da je Slovenija v celoti boljša pri črpanju EU sredstev. Zame je to pozitivno, kajti denar je kot kri, več kot ga je v obtoku bolj smo zdravi (to vemo zlasti kadar ga ni, kot sedaj v obdobju krize).

Kakopak, ker vsa ta nakazila gredo preko države je logično, da bodo zajeta v »Supervizorju«. In, ker je vse podvrženo dvomu bodo tako tudi te transakcije delile usodo vseh drugih.

Sklep

Namen tega blog zapisa je spodbuditi k razmišljanju. Predvsem k razmišljanju v smeri kaj vsakdo izmed nas lahko vsak dan stori zato, da se naše gospodarstvo in podjetjištvo krepi. »Supervizor« ga ne krepi. »Supervizor«, tako kot je zastavljen in po mojem globokem prepričanju le blati vse kar je povezano z zasebnim sektorjem, saj neupravičeno postavlja državo, javni sektor na piedestal božanstva. Kot vemo se božanstvu darove (davke) le izroča in se od božanstva nikoli ničesar ne dobi nazaj.

Mimogrede, ali ste vedeli, da so pred parimi tedni v enem indijskem hramu odkrili v kleti za nekaj miliard USD (EUR?) zlata in draguljev? To so bili darovi bogovom. Legitimno je, mar ne, samo sedeti na bogastvu. Toda bogastvo in denar, ki ne kroži je smrt za gospodarstvo.

Če sem uspel vsaj delno bom zadovoljen.

V Ljubljani, 23.8.2011

--

Ta zapis je prvi po res dolgih letih tovrstne neaktivnosti. Zadnji zapis, ki bi se lahko imenoval blog sem napisal davnega leta 1995.